Smo odgovorni pri skrbništvu živali?

Nikakršna skrivnost ni, da se slovenska društva, zavodi in organizacije za živali vse bolj posvečajo problematiki prostoživečih mačk in psov, pozornost pa namenjajo tudi oskrbi teh živali. Kako velika težava je to pri nas, smo se pogovarjali z Nušo Schumet z Zavoda SVSP – Skupina Veterinarjev Sterilizira Potepuhe.

Zavod SVSP je bil ustanovljen avgusta 2016, vendar začetki segajo še dlje …

Tako je. Že prej delovali pod drugim imenom – TNR Team Slovenia. Začetek našega dela tako sega v leto 2012, lani pa smo se Nuša Schumet, dr. vet. med., Blaž Vrtačnik, dr. vet. med. in Urška Petek, absolventka veterine, odločili ustanoviti Zavod SVSP – Skupina Veterinarjev Sterilizira Potepuhe oz. po angleško Slovenian Vets For Stray Pets. Leta 2012 nas je kontaktiral kolega s Kosova, da potrebujejo veterinarje, ki bi bili pripravljeni sodelovati v projektu sterilizacij in kastracij uličnih psov in mačk v mestu Skenderaj. Povabilu smo se odzvali in odšli na enotedenski projekt. Šele med projektom smo spoznali, kako velika je problematika uličnih psov in mačk na Balkanu, kar nas ni pustilo ravnodušnih, zato smo se odločili, da formiramo skupino TNR Team Slovenia. Naš cilj je že od samega začetka sterilizirati/kastrirati in drugače veterinarsko oskrbeti kar največ brezdomnih živali, zadnjih nekaj let pa delamo vedno več tudi na izobraževanju in osveščanju lokalnega prebivalstva. Seveda je bil tudi naš začetek zelo težak, vendar pa stvari še vedno niso lahke. Naše delo je psihično in fizično izjemno naporno. Pogosto delamo v zelo težkih razmerah (ni kurjave, ni tekoče vode, pogosto zmanjka elektrike, stari prostori … ), ne redko pa nas psihično pretresejo tudi zgodbe trpinčenih živali.

Vi se poskušate zavrženih živali lotiti celostno – kaj to pomeni?

Kot že ime nakazuje, je naše delovanje pomoč zapuščenim živalim. Težave se poskušamo lotevati čim bolj celostno; ne samo s sterilizacijami in kastracijami ter drugo veterinarsko oskrbo, temveč tudi z izobraževanjem in osveščanjem lokalnega prebivalstva ter veterinarjev v manj razvitih državah Evrope, predvsem na Balkanu. Z omogočanjem praktičnega izobraževanja bodočih veterinarskih tehnikov in študentov veterine pa pripomoremo k izobraževanju bodočega kadra slovenske veterine. V praksi to pomeni, da se od pomladi do pozne jeseni odpravljamo na nekajdnevne projekte v Srbijo, Bosno, na Kosovo, letos pa smo se prvič odpravili tudi v Španijo in na Ciper. Delujemo tudi v Sloveniji, predvsem v sodelovanju z nekaterimi zavetišči (Zavetišče Ljubljana, Horjul, Meli center Trebnje) in drugimi društvi oz. skupinami za pomoč živalim. Ko zberemo večjo količino hrane, odej in drugega materiala, ga po potrebi razporedimo po omenjenih zavetiščih oz. društvih. Pogosto tudi začasno namestimo kakšno žival, ki potrebuje posebno oz. dodatno nego.

Koliko velika težava so zavržene živali pri nas? Pa v tujini – je primerljivo?

Zavržene živali pri nas so problem, vendar drugačen kot v tujini. V primerjavi z Balkanom pri nas ni prostoživečih psov, je pa precej prostoživečih mačk. Večina psov, ki pristane v zavetiščih, je neoznačenih, čeprav nam zakon že od leta 2003 narekuje, da morajo biti psi označeni z mikročipom – ta seveda zelo olajša iskanje lastnikov, če se žival izgubi ali zavrže. Če pes ni označen s čipom, je seveda ugotavljanje lastništva oteženo ali celo nemogoče. Na žalost v zavetiščih ugotavljajo, da je zadnja leta precej manj posvojiteljev, kar je med drugim tudi posledica vedno večjega števila posvojenih psov iz drugih držav, predvsem Balkana. Za mladičke je še vedno precej interesa, če so pa psi odrasli, je interesa manj. Za starejše pse ali vedenjsko težavne ga praktično ni. Psov je preveč, posvojiteljev pa premalo, tako da nemalokrat psi čakajo v zavetiščih tudi po več let, na koncu pa tam ostanejo do smrti. Mačja problematika pri nas zajema prostoživeče mačke, ki se jih sicer zavetišča, društva in prostovoljci trudijo sterilizirati in kastrirati ter vrniti v okolje in v večini kolonij ‘prostoživečk’ je to že urejeno. Težavo predstavljajo lastniške mačke, ki niso sterilizirane in kastrirane, imajo pa izhod v zunanje okolje – mladiči teh največkrat pristanejo zavrženi v gozdu, grmovju, pogosto jih ljudje tudi pobijejo. Tudi pri nas je potrebnega še ogromno osveščanja Slovencev glede odgovornega skrbništva živali, saj situacija ni rožnata, vsekakor pa je neprimerljivo boljša kot na Balkanu.

Kako se Slovenci odzivamo na to?

Odziv Slovencev na naše delo je zelo pozitiven – imamo vedno več podpornikov, ki nam pomagajo pri nabiranju finančnih sredstev (nekajkrat na leto organiziramo dobrodelne licitacije, imamo možnost pomoči preko SMS sporočila – SVSP5 na 1919 …) in materialnih stvari: sanitetnega materiala, zdravil, hrane, opreme za živali … Delovanja brez njih si ne predstavljamo. Prav tako nas z donacijami podpirajo nekatera slovenska društva in podjetja, kar nam precej olajša delovanje.
Imamo tudi kar nekaj prostovoljcev na ‘čakalni’ listi, ki si želijo na naše odprave, in če je le možnost, jih z veseljem vzamemo s seboj. Seveda pa smo dobili tudi že nekaj negativnih odzivov, ki so po navadi posledica tega, da opozarjamo na problematiko brezglavega ‘reševanja’ živali in ilegalnega uvažanja psov v Slovenijo.

Koliko živalim ste že pomagali?

Predstavimo vam leto 2016 v številkah:
Na projektih smo:

• prebili 30 delovnih dni,
• opravili 177 kastracij,
• 390 sterilizacij,
• 163 drugih posegov.

To je skupaj kar 568 posegov; po zraku in po tleh smo prepotovali 12.968 kilometrov.

S kakšnimi izzivi se srečujete pri svojem delu?

Izzive pri našem delu bi lahko razdelili v dve skupini. Marsikdaj so izziv pogoji, v katerih delamo. Delali smo že v starih kontejnerjih slovenske vojske, v starih, zapuščenih stavbah, kjer seveda ni elektrike, ni vode – to nam morajo vse urediti lokalni prostovoljci, včasih pa imamo priložnost delati v lepo opremljenih veterinarskih ambulantah. Nemalokrat delamo do poznega večera, v temi in s svetilkami na čelu, da lahko sploh kaj vidimo. Druga težava pa so živali, ki jih pogosto vidimo v res obupnem stanju – tako fizično kot psihično. Psi so velikokrat shirani, poškodovani, zanemarjeni … In čeprav jim pomagamo po najboljših močeh, vemo, da je na cestah še ogromno živali v takšnem stanju. Izziv, ki se ga vedno raje lotevamo, pa so lastniške živali oz. njihovi lastniki. Ko pridejo lastniki s svojimi živalmi, po navadi niso za to, da bi njihove živali sterilizirali oz. kastrirali, ampak si želijo le veterinarskega pregleda. Tukaj nastopi morda najpomembnejši del – pogovor, pokažemo jim tudi naše zloženke (imamo jih v slovenskem, angleškem, srbskem, bosanskem in albanskem jeziku), ki predstavijo pozitivne plati teh posegov in razložimo, zakaj je za njih in za njihovo žival bolje, da jo tudi steriliziramo/kastriramo. Do sedaj se je večina odzvala pozitivno in so pristali na poseg. Ugotovili pa smo, da marsikdaj sploh ne vedo, kaj to pomeni, in zakaj je to dobro. Tako je izobraževanje lokalnega prebivalstva izjemno pomembno.

Pa načrti za prihodnost?

Tudi letos načrtujemo projekte v Srbiji, Bosni, na Kosovu, odpravili se bomo tudi na Ciper, mogoče pa še kam drugam. Še bolj se bomo trudili za osveščanje lokalnega prebivalstva na vseh lokacijah naših projektov in tudi pri nas. Eden izmed projektov, kjer bomo sodelovali je tudi projekt ‘Publikacija o preventivni veterini in spremljanju zdravstvenega stanja populacije psov in mačk za lastnike’. Zelo pa si želimo, da bi začeli tudi z izobraževanjem najmlajših na najbolj ogroženih območjih.

Kristina Žnidar