Aika in njeno novo življenje
Vsak od nas se je že kdaj udaril. Kam smo tekli po tolažbo? Seveda, k svoji mamici. Njena nežna roka nas je pobožala in bolečina je čudežno izginila.
Psička Aika ni imela mamice, da bi jo tolažila, ko ji je na čelu začela rasti boleča bula. Privezana na kratki verigi je potrpežljivo čakala, da jo bo nekdo pobožal po glavici. Bolečina ni in ni hotela izginiti. Tudi roke, ki bi jo pobožala, ni nikoli začutila. Vsakič, ko se ji je kdo približal, je veselo mahala z repom in si mislila: “Ja, zdaj me bo pobožal, zdaj me bo pobožal!” Toda spet je dobila le hrano v svojo umazano posodo. Vklenjena v verigo si sama ni mogla poiskati ljubeznivih ljudi, ki bi ji pomagali. Ležala je in postajala vse bolj žalostna, glavica jo je bolela zaradi ogromne bule, ki ji je štrlela s čela.
Bil je še en sončen dan, ko so vsi hodili mimo nje, jo samo pogledali in odhiteli stran. Nikomur ni bilo prijetno ob pogledu na grdo bulo na njenem čelu. Ta dan pa je, kot bi se zgodil čudež, skozi dvoriščna vrata stopila prijazna gospa. Aika jo je prvič videla. Prvič je doživela, da je nekdo stegnil roko k njeni glavici in jo pobožal. Videla je solze v očeh. Gospa je vprašala Aiko: “Te boli? Vem, da si zato žalostna. Tako ne moreš živeti. Ni prav. Če nihče ni poskrbel zate, bom to storila jaz.” Aika jo je samo začudeno gledala, veselo mahala z repom in v trenutku pozabila na bolečo bulo.
Že naslednji dan je ob njej stala Petra in jo nežno božala. Tudi njo je prvič videla. Zopet je videla solze v očeh. “Kaj se dogaja? Zakaj mi je snela z vratu to težko verigo? Kam me pelje?”
Petra jo je odpeljala k veterinarju. Tega Aika ni mogla vedeti, saj je prej še nikoli ni nihče nikamor peljal. Kar pomni, je lahko naredila samo dva koraka, kolikor ji je dopuščala težka veriga. Postalo jo je strah, saj je bilo vse, kar se je dogajalo, zanjo neznano.
Ko se je zbudila, se ji je malo vrtelo. Pred sabo je videla prijazne obraze ljudi in čutila nežno božanje. “Nekaj je drugače!” je razmišljala. “Glavica me ne boli več in tudi bule ne vidim med očmi. Kakšno olajšanje!”
Ko je lahko vstala, je tekala od enega do drugega, kot bi hotela povedati: “Poglejte me, nič več me ne boli.” Veselo je mahala z repom in tako pokazala svojo hvaležnost. Videla je nasmejane obraze ljudi okrog sebe. Vedela je, da jo imajo radi in da so ji pomagali.
K njej je stopila Taja, jo nežno pobožala in stisnila v objem. Vprašala jo je: “Aika, boš živela pri nas? Nikoli več ne boš čutila teže verige, tekala boš z nami po travnikih, jedla boš iz čiste posodice, pila svežo vodo in spala na mehkem ležišču. Skrbeli bomo zate in pazili, da te nikoli več ne bo bolelo in da ne boš žalostna.” Aika jo je pogledala z začudenimi očmi, kot bi hotela vprašati: “A meni to govoriš? Res? Tako bom živela?”
Njena Taja je izpolnila vse obljube, ki jih je dala Aiki tisti dan. Tako lepega življenja si ne bi mogla niti zamisliti ali si ga želeti. Vsako jutro, ko se zbudi na mehkem ležišču, je srečna, da to niso bile samo sanje.
Ajkina zgodba je iz knjige Zgodbe iz Nikine Prijazne vasi, objavljena z dovoljenjem avtorjev.
Avtorica: Tamara Zupe
Glavne in odgovorne urednice: Petra Gjureč, Jasmina Hrastovec, Mirjana Mulec, Tamara Zupe
Oblikovalka: Daša Keber, Woop playground
Ilustratorka: Vesna Kitthiya, Loščika
Jezikovni pregled: Tea Miklič
Naročilo knjige opravite na nika@nikina-prijazna-vas.si
Zavod Nikina prijazna vas, center za ozaveščanje in zaščito živali, Radenci
Donacije in nakazila:
Zavod Nikina prijazna vas, center za ozaveščanje in zaščito živali, Radenci,
Gregorčičeva 40
9252 Radenci
TRR SI56 6100 0001 9069 383
Sklic: (Zadeva: donacija, ni sklica)
Matična št.: 8181438000*
Davčna št.: 93021453** (niso davčni zavezanec)
PayPal: nika@nikina-prijazna-vas.si
Hvaležni bodo vsake pomoči. Lahko v obliki hrane za živali, pomočI pri delavnih akcijah ali prostovoljnega prispevka.
