Zgodovina modre barve: od starega Egipta do najnovejših znanstvenih odkritij

Modro barvo povezujemo z dvema največjima naravnima značilnostma – nebom in oceanom. A ni bilo vedno tako. Nekateri znanstveniki verjamejo, da so bili najstarejši ljudje dejansko barvno slepi in so prepoznali le črno, belo, rdečo in kasneje rumeno ter zeleno. Da niso poznali modre barve se odraža celo v starodavni literaturi, kot je Homersova Odiseja, ki opisuje ocean kot „vinsko rdeče morje“.

Modro naj bi prvič izdelali Egipčani, ki so ugotovili, kako ustvariti trajni pigment, ki ga lahko uporabljajo v dekorativne namene. Modra barva se je z različnimi odtenki še naprej razvijala naslednjih 6000 let, v svojih delih pa so jo uporabili tudi svetovni mojstri umetniki in ustvarili nekaj najbolj znanih umetniških del. Modra barva se še vedno razvija, z najnovejšimi odtenki, odkritimi manj kot pred desetletjem.

Egipčanska modra barva

Obstaja dolg seznam izumov za katere bi se lahko zahvalili starim Egipčanom in ena od njih je zagotovo modra barva. Prvi barvni odtenek modre so proizvedli prav Egipčani približno 2200 let pr. n. št. Barvo so izdelali iz mletega apnenca, pomešanega s peskom in mineralom, ki vsebuje baker, kot je azurit ali malahit. Mešanico so nato segreli in kot rezultat dobili modro steklo. Steklo so zdrobili, združili z zgoščevalnim sredstvom, kot je beljak in ustvarili dolgotrajno barvo.

Takšno barvo so uporabljali pri barvanju keramike, kipov in za okraševanje grobnic faraonov. Egipčanska modra barva je ostala priljubljena skozi celotno rimsko cesarstvo in se je uporabljala do konca grško-rimskega obdobja, ko so se začele razvijati nove metode proizvodnje barve.

Ultramarin modra

Zgodovina ultramarin modre barve se je začela pred približno 6000 leti, ko so Egipčani začeli iz afganistanskih gora uvažati živo moder, poldrag kamen z imenom Lazurni kamen. Vendar pa iz njega niso uspeli dobiti barve, zato so ga uporabljali le za izdelavo nakita in oblačil. Lazurni kamen, znan tudi kot „resnično modra“, se je kot pigment prvič pojavil v 6. stoletju in se je uporabljal pri budističnih slikah. Njegova barva je bila preimenovana v ultramarin – v latinščini ultramarinus, kar pomeni „izven morja“ – ko so jo italijanski trgovci v 14. in 15. stoletju uvozili v Evropo. Globoka, kraljevsko modra barva je bila med umetniki zelo iskana, vendar so jo lahko uporabljali le tisti, ki so bili bogati, saj je bila dragocena kot zlato.

Z ultramarin modro barvo je ustvarjal tudi baročni slikar Jan Vermeer van Delft in z njo naslikal svojo znano umetnino Dekle z bisernim uhanom. Domnevno naj bi zaradi ultramarin modre barve svojo družino celo potisnil v dolg. Ultramarin barva je ostala dragocena vse do leta 1826, ko je francoski kemik izumil sintetično ultramarin barvo.

Kobaltno modra

Zgodovina kobaltno modre barve sega v 8. in 9. stoletje, kjer se največ uporabljala za barvanje keramike in nakita. Zelo priljubljena je bila na Kitajskem, kjer so jo uporabljali v prepoznavnem modro belem vzorčnem porcelanu. Čistejšo različico kobaltno modre barve je kasneje, leta 1802, odkril francoski kemik Louis Jacques Thénard. Slikarji kot so J. M. W. Turner, Pierre-Auguste Renoir in Vincent Van Gogh so jo začeli uporabljati, kot alternativo dragi ultramarin modri barvi.

Sinje modra

Barvo neba, prvotno sestavljeno iz kobaltovega magnezijevega stanata, je izpopolnil Andreas Höpfner v Nemčiji leta 1805 s praženjem kobalta in kositrovih oksidov. A barva kljub temu, kot slikarska barva ni bila na voljo vse do leta 1860, ko jo je začelo prodajati podjetje Rowney and CO. Umetnica Berthe Morisot jo je skupaj z ultramarin in kobalt modro barvo uporabila pri svojem delu Summer’s day, kjer je z njo pobarvala ženski plašč.

Zanimivo dejstvo: Leta 2000 je Pantone sinje modro označil za barvo leta in odtenek prihodnosti.

Indigo modra

Čeprav je bila modra barva zelo draga barva za slikanje, pa je bila veliko cenejša za barvanje tekstila in oblačil. V nasprotju s tem kako težko dobavljiv je bil Lazurni kamen, je indigo modra barva prihajala iz zelo razširjene rastline imenovane Indigofera tinctoria. Uporaba indigo barve za barvanje tekstila je bila najbolj priljubljena v Angliji. Naravno indigo modro barvo pa je nato leta 1880 zamenjala sintetična. Ta se še danes uporablja za barvanje jeansa.

Mornarsko modra

Mornarsko modra je najtemnejši odtenek modre barve, ki izhaja iz indigo modre. Mornarsko modra barva je bila leta 1748 uradna barva za uniforme britanske kraljevske mornarice in so jo nosili vsi pripadniki in mornarji. Sodobne mornarice so kasneje mornarsko modro zamenjale za črno, da bi se izognile bledenju uniform.

Pruska modra

Prusko modro barvo je čisto slučajno odkril nemški proizvajalec barv Johann Jacob Diesbach, ko je želel ustvariti novo rdečo barvo. Zgodilo se je, ko je eden od njegovih materialov – pepelika (kalijev karbonat) – prišel v stik z živalsko krvjo. Namesto rdeče barve, kot bi morda pričakovali, je živalska kri ustvarila presenetljivo kemično reakcijo, ki je povzročila modro barvo. Prusko modro barvo je v svojem modrem obdobju uporabljal tudi Pablo Picasso. Njen pigment pa se ni uporabljal le za ustvarjanje mojstrovin. Leta 1842 je angleški astronom Sir John Herschel odkril, da ima pruska modra barva edinstveno občutljivost za svetlobo in je odlična za izdelavo kopij risb. To odkritje se je izkazalo kot neprecenljivo za arhitekte in inženirje.

Zanimivo dejstvo: Pruski modri pigment se danes v obliki tablet uporablja tudi kot zdravilo pri zastrupitvi s kovinami.

International Klein Blue

V prizadevanju, da bi odkril barvo neba je francoski umetnik Yves Klein razvil matirano verzijo ultramarin barve. Ta odtenek modre barve je registriral kot blagovno znamko z imenom International Klein Blue. Globok odtenek modre je postal njegov podpis med letoma 1947 in 1957, ko je naslikal in oblikoval več kot 200 monokromatičnih slik ter skulptur.

Najnovejše odkritje: YInMn modra

Leta 2009 je profesor Mas Subramanian s študentom Andrewom E. Smithom na Univerzi v Oregonu odkril najnovejši odtenek modre barve. Med tem, ko je raziskoval nove materiale za izdelavo elektronike je Smith odkril, da se je eden od njegovih vzorcev ob segrevanju obarval v žarečo modro barvo. Odtenek je poimenoval YInMn po njegovi kemični sestavi itrija, indija in mangana leta 2016, ko so pigment prvič uporabili za komercialno rabo.

Zanimivo dejstvo: YInMn modra je bila nedavno dodana tudi v zbirko Crayola voščenk.