Bilo je decembra 2014, ko sva bila z Lukom pred najtežjo preizkušnjo. Luka je moj konj, dolgoletni spremljevalec na moji poti, prijatelj v obliki konjske duše in sodelavec v mojih programih.
V popoldanskem času je bil izpuščen v ogradi, se prosto sprehajal, pomulil kakšno bilko sena in užival na sončku. Vsaj tako je najprej kazalo. Jaz sem se čez čas pridružila in samo uživala v sproščeni energiji in toplini, ki me vedno obdajata, ko sem obkrožena s konji. Moja pozornost pa je vse večkrat uhajala k Luku, ki se mi je zdel nenavadno miren in nezainteresiran za seno, zame ali karkoli drugega. Noben znak ni pretirano kazal na kaj resnega, a kar nisem bila mirna. Sum mi je padel na prebavne težave, čeprav ni bilo nekih resnih znakov, a sem raje ostala pri njem. Čas je mineval, zgodilo se ni nič.
Minute so se mi vlekle v neskončnost, Lukovo stanje pa slabšalo…
Pozno popoldan pa se je njegovo obnašanje spremenilo. Tek ga je popolnoma minil, nato pa je začel kazati željo, da bi se valjal, kar je lahko resen znak, da ima konj koliko, ki je lahko smrtno nevaren prebavni zaplet! Klicala sem na vse možne telefonske številke in dobila dežurnega veterinarja, ki pa je bil v oddaljenem mestu in rekel, da lahko pride v uri in pol! Kar je lahko v primeru kolike že usodno! Minute so se mi vlekle v neskončnost, Lukovo stanje pa slabšalo… A nisem imela druge izbire, kot da čakam, vztrajam in verjamem, da bo vse v redu. Včasih je upanje edino, kar nam ostane in vedno ga obdržite!
Vedela sem, da moram biti močna, da moram biti tam za njega in ga voditi skozi to, z vero, da bo vse v redu! To je bilo edino, na kar sem se lahko oprla. Nato je končno prišel težko pričakovani veterinar. Videl je, da je resno, ga dal hitro pod anestezijo in ga sondiral.
Upoštevajte vašo intuicijo, če je jaz ne bi, bi bilo to za Luka tistega večera najverjetneje usodno.
V naslednjih dneh smo mu pomagali z raznimi sredstvi in načini, vendar je bil ves čas nekako na meji. In čez tri dni se je kolika ponovila. Zopet smo ga sondirali, kar je njegovo črevesje nekoliko sprostilo, vendar smo morali postopek ponoviti še naslednji dan, zopet anestezija, sondiranje,… Bilo je grozno, mučno. Vse dneve in noči sem dežurala ob njem, v presledkih spala in ga hodila gledat, če je v redu. Kakšen dan je bilo mirno, potem pa se je stanje zopet poslabšalo. Spet smo mu pomagali in v naslednjih dneh je kazalo, da se stanje končno stabilizira. Veterinarka je rekla, da ponoči ne rabim več dežurati, da je najhuje mimo. Vendar mi občutek ni dal miru in mi je govoril, pojdi ga pogledat tudi ponoči. In sem mu, hvala bogu, sledila. Imela sem prav, čeprav sem si tako močno želela, da bi imela prav veterinarka. Težav še ni bilo konec.
Napadi so se ponavljali
Ko sem prišla, bilo je okrog 4-ih zjutraj, je Luka zopet kazal znake kolike! Nemudoma sem klicala veterinarko, ki je predlagala, da ga pripeljem na kliniko. Tam sem bila večkrat na dan in vsako noč dvakrat, da sem ga sprehajala in preverjala, kakšno je njegovo stanje. Njegovo stanje ni bilo videti obetavno. Napadi, zastoji delovanja črevesja so se ponavljali. Veterinarka je izgubljala upanje in me opozorila tudi na najhujše možno… Bilo mi je grozno, misel na najhujše nevzdržna in nisem hotela verjeti. Nisem si pustila obupovati! Razmišljala sem: verjela bom, da bo ozdravel! Če je dvom hotel priti, sem ga hitro kar odmislila. Če poznate zakon privlačnosti, potem razumete mojo trdno odločenost, da ostajam zgolj pozitivna.
Ljubeča prisotnost, pogovori, energija
Ponoči, ko je bilo na kliniki največ miru, sem vseeno lahko čutila tudi spokojnost. Vsakič, ko sem odprla vrata hleva, me je Luka že gledal in čakal na najin sprehod. Videla sem, da mu dobro denejo, kot tudi moja družba, družba njegovega človeka. Tako ljudem kot živalim v takih primerih družba dragih oseb ogromno pomeni, sploh če niso v svojem domačem okolju. Ljubeča prisotnost je morda največ, kar lahko bitjem v stiski ponudimo.
Vsakič po sprehodu pa sem delala še nekaj, kar verjamem, da je močno pripomoglo k temu, da smo ga pripeljali nazaj, iz že precej klavrnega stanja. Ko sva se vrnila v boks, sem ga božala, da se je čisto umiril, in iz hvaležnosti, da je še vedno živ in iz ljubezni sem mu to ljubečo energijo, ki je zdravilna, pošiljala v njegov trebuh. Pri tem je Luka vedno stal popolnoma na miru, spokojen, v miru. Ali je dremal zraven ali pa me je gledal od strani. Jaz bi temu pogledu rekla, da me je gledal z zavedanjem. Kot da ve, kaj delam, oziroma, da ve, da mu skušam pomagati. Hkrati sem mu ljubeče prigovarjala ter si predstavljala, kako mu črevesje brezhibno deluje. Moč naših misli in čutenja je izrednega pomena! In zanimivo, nobeno noč ni imel napada, čeprav ponoči ni prejemal zdravil.
In po nekaj dneh se je njegovo zdravstveno stanje zares počasi izboljšalo in stabiliziralo! In dan pred Božičem je prišel Luka domov in njegovo stanje je bilo res stabilno! Okrevanje je sicer še trajalo nekaj časa, vendar se napad ni ponovil in je okreval!
Zaradi moje izkušnje vam polagam na srce, če kdaj čutite, da lahko vašim bližnjim pomagate s pomočjo vaše energije, ljubezni, sledite tem svojim občutkom! Še vemo ne, kakšne moči se nahajajo v nas in v naših najbolj pristnih namerah in čustvih, ki prihajajo iz srca.
Bolj podrobno opisano zgodbo si lahko preberete na moji spletni strani: lukasi.si, kjer lahko preberete še druge zanimive blog prispevke, pobrskate po mojih programih in morda najdete tudi nekaj zase. Za vaša vprašanja sem vam na voljo na karin@lukasi.si. Če se želite udeležiti katerega izmed mojih programov ali se dogovoriti za individualno uro, pa me pokličite na 040 746 183.
