Vrtičkanje v praksi: velikost ni pomembna!
Mirjana Ribič, Vesna Bizjak
Vsaka slovenska družina bi lahko imela okoli 200 m2 svojega vrta, saj je v Sloveniji neobdelane zemlje dovolj. S pridelavo zelenjave imajo posamezniki več koristi: jedo zdravo zelenjavo brez strupov, zmanjšujejo stroške družinskega proračuna, krepijo pa tudi svoje duševno zdravje in se družijo.
Na drugi strani so strokovnjaki, ki pravijo, da se vrtičkarstvo ne splača, saj so nakup semen, sadik in poraba goriva do vrta in nazaj precejšen strošek. V pogovoru s posamezniki pa smo izvedeli, da stroški niso bistveni, saj jim največ pomeni to, da so na svežem zraku.
Najem vrtička v urbanih naseljih
Življenje v mestu, sploh v večstanovanjski, stavbi običajno pomeni, da nimamo zemlje za obdelovanje. Večina slovenskih občin ima urejeno zemljišče za vrtičkarje, mesta pa že ponujajo razmeroma ugodne možnosti najema njive oz. manjšega vrta velikosti okoli 50 m2, kjer sicer ni dovolj prostora, da bi bila družina samooskrbna, je pa dovolj za sprostitev. Nekatera mesta so poskrbela tudi za vodo in lope za orodje, saj se zavedajo, da v urbanih naseljih delo na vrtu pomeni aktiven način preživljanja prostega časa, obliko rekreacije in način druženja.
»Vsak dan smo želeli živeti kot na njivi«
Brigita in Kristijan, ki sta se z družino preselila iz Ljubljane na Goričko, sta želela svojo ekološko pridelano hrano za družino, zato sta v najem vzela njivo in tako začela vrtnariti – brez znanja, brez izkušenj. »Že takrat smo, kadarkoli se je ponudila priložnost, pobegnili v naravo; vrtnarjenje na njivi nam je dalo neki poseben smisel, pogled na življenje,« poudarjata. Kmalu pa tudi to ni bilo dovolj; želeli so živeti vsak dan in vsako uro, tako kot so takrat živeli na njivi. Svoj prostor pod soncem, kjer ustvarjajo, vrtnarijo, se vsakodnevno učijo od narave in predvsem uživajo življenje, so našli na Goričkem. »Naša posest meri nekaj manj kot 1 hektar. Od tega imamo nasad leske na dobri četrtini posesti. Na preostali posesti pa imamo nekaj gozda, nekaj prostora za svoje rešene domače živali ter za sadovnjak in vrt. Dela nam vsekakor nikoli ne zmanjka, velik pomen pa dajeva tudi temu, da v čisto vse vključiva tudi otroke,« pripovedujeta svojo zgodbo.
Le dve njivi – a stres iz službe kar izpuhti
Danijela iz Ljubljane prizna, da so imeli včasih veliko večji del vrta namenjenega pridelavi zelenjave. »A tudi zdaj, ko imamo le dve njivi, ob tem pa hruško in jablano ter nekaj cvetja in okrasnih grmičkov, lahko kadarkoli najdem delo. Čeprav ne vrtnarim vsak dan, imamo domače paradižnike, bučke in korenje,« poudari veselje ob domačih pridelkih. Največ pa ji pomeni, da se lahko, ko se vrne iz službe domov, sprehodi po vrtu. »Takoj vidim eno vejo, ki jo je treba odrezati, tule je treba zrahljati zemljo, nekaj zaliti, pobrati en dozorel paradižnik. Takoj, ko se lotim teh opravil, stres z delovnega mesta kar izpuhti,« zaključi.
