Šmarna hrušica – tako lepa, pa tako redka
Šmarna hrušica so poimenovali to čudovito grmovnico, ki je lepa v prav vseh letnih časih, od pomladi, ko zacveti, poleti, ko se okiti z grozdastimi drobnimi jagodami, jeseni, ko se listje barva v tisočerih odtenkih rumene, oranžne in rdeče ter pozimi, ko spokojno počiva in čaka na pomlad. Tako lepa z obilico slastnega pridelka, pa tako redka na
naših vrtovih.
Vrste in sorte
Rod šmarnih hrušic zajema 25 vrst. Večina jih raste v Severni Ameriki in Kanadi, nekaj pa jih najdemo v Evropi. Tudi v Sloveniji imamo avtohtono vrsto šmarne hrušice, ki smo ji nadeli ime kar navadna šmarna hrušica, latinsko pa je to Amelanchier ovalis. Najdemo jo na prisojnih in kamnitih pobočjih ter v svetlih gozdovih.
Če boste na kakšnem od slovenskih vrtov opazili šmarno hrušico, gre najverjetneje za kanadsko šmarno hrušico (Amelanchier canadensis) ali pa za bakreno šmarno hrušico (Amelanchier lamarckii). Vrsti sta si zelo podobni, le da ima kanadska šmarna hrušica gostejše socvetje, mladi listi so rožnati, med tem ko so pri bakreni šmarni hrušici socvetja redkejša, mlado listje pa bakreno rdeče. Pri tej poznamo tudi sorto ‘Rubescens’ z bledo rožnatimi cvetovi. Plodovi so pri obeh zelo okusni. Pri nas redkejše vrste so še Amelanchier laevis, ki se med vsemi omenjenimi
vrstami ponaša z največjimi plodovi. Ti zrastejo tja do dva centimetra in ostanejo rdečkasti. Lubje drevesa je zdravilno.
Amelanchier stolonifera in Amelanchier alnifolia imata najokusnejše plodove, zdravilni pa so listi in lubje. Pri naši avtohtoni navadni šmarni hrušici so plodovi sicer užitni, vendar manj okusni in bolj primerni za predelavo v marmelade in sokove.
Neizmerna lepota v vseh letnih časih
Rod šmarnih hrušic spada v obširno družino rožnic (Rosaceae), kamor uvrščamo tudi jablane, hruške, kutine, nešplje. Tega dejstva pravzaprav sploh ne moremo spregledati, saj so sicer kot borovnice drobni, v grozdih rastoči sadeži kot miniaturne različice jabolk, z izrazito muho, na spodnjem delu plodu.
Šmarna hrušica raste kot večji grm ali manjše večdebelno drevo. Skoraj vse vrste zrastejo več kot tri metre visoko.
Konec marca in na začetku aprila se rastlina odene v množico nežno belih cvetov. Zvezdasti cvetovi z belimi venčnimi listi, katerih konica je lahko rdečkasto obarvana, so združeni v grozdasta socvetja. Že med cvetenjem začnejo poganjati mladi lističi, ki so v mladosti pri nekaterih vrstah bakreno obarvani, pri drugih pa rožnato. Ko rastlina odcveti, zamenja snežno belo odejo za zeleno, še dodaten okras pa so kot borovnice drobni v grozdih rastoči plodovi, ki med dozorevanjem spreminjajo barvo iz zelenkaste, do vseh odtenkov rožnate in rdeče, pa vse do temno vijoličaste.
Črna jagoda je bogat vir vitaminov in mineralov
Drobni plodovi niso samo za okras, ampak so tako okusni in zdravi, da prekašajo marsikateri sadež. Prvi dozorijo že junija in potem počasi sproti dozorevajo še kar nekaj časa. Bogati so z vitaminoma C in E, minerali železom,
kalcijem in magnezijem, antioksidanti polifenoli in vlakninami. In kakšen je okus? Lahko bi rekli, da naše brbončice zaznajo kanček hruške, nekaj borovnice in še malenkost fige. Najboljši so, če jih ‘pozobamo’ sproti, seveda pa lahko iz njih naredimo čudovite shranke za zimo, kot so marmelade in kompoti, pa tudi zamrznemo jih
lahko.
Nezahtevna in trdoživa
Šmarna hrušica je zelo prilagodljiva in bo uspevala tudi v bolj revnih tleh. Godita ji sonce kot tudi delna senca. Ker je samooplodna, za obilico plodov ne potrebujemo
dveh rastlin. Obrezovanje ni potrebno, dovolj bo, če spomladi odstranimo polomljene in poškodovane veje, vsako leto pa odrežemo še eno tretjino najstarejših vej. Tako počasi grmiček pomlajujemo. Razmnožujemo jo s potaknjenci, pri nekaterih vrstah pa naredijo rastline obilico mladih poganjkov iz koreninske osnove, ki jih previdno izkopljemo in posadimo na stalno mesto. Če želimo, da rastlina raste kot drevo, cepimo na jerebiko.
Škodljivcev, če pozabimo na ptičke, ki z veseljem ‘zobajo’ slastne plodove, šmarna hrušica nima. Tudi bolezni, razen hruševega ožiga, je ne napadajo.
Jerneja Jošar, uni. dipl .ing. agronomije
