Gluhi so v družbi odrinjeni na rob

Mednarodni dan gluhih je največji praznik za gluho skupnost v slovenskem prostoru. Na prireditvi, ki jo vsako leto organizira drugo društvo, se zbere več kot 800 gluhih, naglušnih, strokovnih delavcev, tolmačev in njihovih družin iz vse Slovenije. Na tovrstnih prireditvah, ki potekajo povsod po Sloveniji, se tretjo soboto v septembru širšo javnost opozori na nevidno invalidnost – gluhoto in kulturo gluhih.

Po podatkih Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije je v Sloveniji približno 1.200 gluhih, 65.000 naglušnih oseb, ki nosijo slušni aparat, nekaj manj kot 400 oseb s polževim vsadkom in malo manj kot 100 gluhoslepih.

Za mnoge je gluhota neznanka

»Resorno ministrstvo je z evalvacijo ugotovilo, da je za gluhe in naglušne v primerjavi z drugimi invalidi najslabše poskrbljeno. To so posledice dolgoletnega zanemarjanja sistemskega urejanja pravic, po drugi strani pa so gluhi in naglušni ravno zaradi tega prikrajšani. Gluhoto označujemo kot nevidno invalidnost, a vendar je to ena izmed najtežjih oblik invalidnosti, saj so gluhi še vedno tako v družbi kot v državi pogosto odrinjeni na rob,« nam pove Matjaž Juhart, sekretar Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije.

Družabno življenje je zanje skoraj nedostopno

Po podatkih številnih društev in Zveze je v Sloveniji za gluhe in naglušne veliko ustanov nedostopnih, žalosti pa jih tudi dejstvo, da se do njih gluhih vedejo, kot da ne obstajajo. »Če se ne bi s pomočjo predstavnikov lokalnih društev in tudi sami izpostavili ter zahtevali uveljavljanje svojih pravic in potreb, bi bili še bolj nevidni in nekje na obrobju družbenega dogajanja,« je prepričana Sibila Čater iz Društva gluhih in naglušnih Celje. Juhart kot težavo izpostavlja tudi dejstvo, da gluhe osebe sicer imajo status invalida, vendar nimajo priznane nobene invalidnine. »Pod nujno bi se moralo izboljšati področje izobraževanja gluhih. V Sloveniji so bili za gluhe otroke ustanovljeni trije šolski centri. Ker je bil mnoga leta znakovni jezik prepovedan (tudi v teh posebnih šolah za gluhe), se jim je naredila ogromna škoda, ki se še danes v celoti ni popravila. Te šole beležijo vedno manjši vpis gluhih otrok, čeprav je teh vsako lepo približno enako.«

 Znakovni jezik se dopolnjuje z mimiko obraza

Leta 2002 je Slovenija uzakonila znakovni jezik, jezik za gluhe osebe. Sprejetje Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika je prineslo velik korak naprej. Znakovni jezik gluhih temelji na uporabi rok, mimike obraza, oči in ustnic ter gibanju telesa. Prstna abeceda se lahko uporablja skupaj z znakovnim jezikom, ki pa nima enake slovnice kot govorni jezik na istem geografskem območju, saj je znakovni jezik neodvisen od govornega in se razvija znotraj skupnosti gluhih. Kretnje se izvajajo s premikanjem prstov in rok. Večinoma so dinamične, samo nekaj je mirujočih. Dopolnjujejo se tudi z mimiko obraza, ki poudari namen kretnje. Že kazanje s prstom pomeni kretnjo, če pokažemo na predmet v prostoru (ta, to, tu), ali če pokažemo na osebo (jaz, ti, ona …) Izraz na obrazu mora biti povezan z vsebino, ki jo sporočamo.

In postal sem gluh

Zgodbo pripoveduje eden od članov Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije:

»Ko sem bil star pet oz. šest let, sem zbolel za angino oz. meningitisom in sluh se mi je čez noč poslabšal. Takrat se je vse spremenilo – nisem bil več med svojimi vrstniki, imel sem težave pri komunikaciji, težko sem sledil v vrtcu in kasneje v šoli. Največ težav se imel v prvih petih razredih, saj takrat še nisem nosil slušnega aparata. Večkrat sem bil napoten k psihologu, učiteljica me je celo tepla, saj so bili prepričani, da načrtno ne spremljam pouka, in da nisem pozoren. Sošolci so me zbadali, bil sem sam … V šoli sem bil tako vedno korak zadaj, nisem mogel pisati narekov, razlage učiteljev nisem razumel. Čeprav so mi nekateri sošolci pomagali, sem se zaprl vase. V 5. razredu sem dobil slušni aparat in takrat se je situacija izboljšala. Potreboval sem nekaj časa, da sem se privadil, sem pa kasneje imel tudi podporo učiteljev in sošolcev. Soočanje z gluhoto je včasih zelo boleče, veliko pa je odvisno od vrstnikov in soljudi, ki morajo biti do te okvare razumevajoči. Potem je tu še občutek sramu, občutek, da nikamor ne sodiš, obravnavanje kot invalidnega človeka.  Na srečo imam še nekaj sluha, da lahko slišim glasbo, se pogovarjam, poslušam glasove svojih otrok; vem, da bom kasneje popolnoma oglušel – zato upam, da mi bo vse to ostalo v spominu.«

Kristina Žnidar