Viki Grošelj: »Učitelji skušamo dokazati, kako pomemben je šport«

Viki Grošelj je eden najbolj izkušenih slovenskih alpinistov, poleg tega pa tudi gorski vodnik, reševalec in športni pedagog. Tokrat smo se z njim pogovarjali o pomembnosti športa za mlade in prehrani alpinistov.

Ena glavnih ‘sestavin’, ko plezate po osemtisočakih, so tudi šerpe – ki med drugim nosijo tudi hrano …

Gor z nami gre tekočina. Na teh višinah imamo namreč hude težave s tem, da smo totalno neješči – nič nam ne paše. Pogoji za pripravo hrane so katastrofalni. Ti ne moreš tam odpreti vročo vodo in dati na številnik. Zvečer, ko si totalno izčrpan, hrepeniš po neki tekočini. Da bi si kaj kuhal in pripravlja – to odpade. Spodaj, v baznem taboru, pa poskušamo jesti kot doma. Krompir, riž, kakšen kos mesa, zelenjava – tam je s hrano ne kompliciramo. Bolj je pomembno, da si sposoben ustvariti si neke zaloge, ki jih boš potem tudi 10 dni potreboval na gori. Ko prideš dol – pa je rezultat tak, ko je. Na vsaki resnejši odpravi, na kateri sem bil, sem izgubil 10 do 15 kilogramov, čeprav nisem hotel tega. Šerpe pa so bile ključne v tistih pionirskih časih, zdaj pa se je njihova pomembnost začela zmanjševat. Ker živijo v višinah, lažje prenašajo te višinske razlike, vendar kakšnih alpinističnih znanj nimajo. Dodatno pa je njihovo pomembnost zmanjšalo dejstvo, da zdaj ni več veliki odprav, ampak so majhne, oz. tudi solisti. V vrhunskem alpinizmu se delovanje šerp znižuje na nivo, da so pomočniki organizatorjev, delujejo v taboru … Sam zelo cenim in poznam njihovo delo.

Je čokoladna tudi kaj doprinesla?

Ne vem – meni ne. Vem, da smo na različne vrhove plezali z različno hrano. Enkrat smo plezali s pomočjo pršuta in medu, ki ju na naslednjih odpravah nismo mogli videti.

Kaj pa, ko ste v dolini, doma – kaj najraje jeste?

Čim bolj pestro hrano, ničemur se ne odpovedujem.

Pa če bi vam mi kuhali – česa bi si zaželeli?

Na pamet zdaj – nepalsko nacionalno jed dalbat, ki vsebuje riž, zelenjavo, lečino juho in koščke mesa. Je zelo lahka jed in zdaj to jed kuha tudi moja žena, se je naučila.

Vi ste tudi športni pedagog – koliko je danes zanimanja med mladimi za šport?

Če gledamo uradne statistike, ki so zelo pomembne, je stanje na tem področju katastrofalno. Ta naš sistem športnega kartona, ki ga verjetno poznate, je najbolj relevantnih raziskav v Sloveniji, ki zaobjema osnovnošolce in srednješolce. Testiramo jih enkrat letno in ugotavljamo ne samo, da se razvijamo, smo večji, več vemo, da se bolj zavedamo pomembnosti gibanja, bi morali biti rezultati boljši. Niso pa niti na enakem nivoju kot pred leti, ampak padajo. To je tisto, kar je zaskrbljujoče in vzrokov za to je več. Po mojem je ogromno dražljajev, ki prihajajo in vplivajo na otroke. Televizija že od nekdaj, zdaj pa internet, pametni telefoni. Tudi v Nepalu to opažam; včasih smo se pogovarjali, klepetali, kakšno zapeli. Letošnjo pomlad pa sem opazoval svoje kliente, vsi na pametnih telefonih – še nosači. Tisti, ki jih pa niso imeli, so pa tistim, ki so jih imeli, čez rame gledali na telefone (smeh). Se mi zdi, da je to škoda. Obenem pa razmišljam, da je vsak napredek v redu, samo treba ga je znati sebi dozirati.

Vseeno pa je tudi pomembno gibanje …

Seveda in to ne samo za vrhunske športnike, ampak za samo kakovost življenja. Prej ali slej ljudje pridejo do tega, da se je fino gibati. Imam tudi eno tragično izkušnjo iz svojega življenja. Moj oče je bil človek, ki je nenehno delal kot mizar dopoldan in popoldan. Dokler je mogel. Potem je zbolel in je bil upokojen. Je lahko samo še na kakšen sprehod šel. In ko je videl, kako je gibanje pomembno, pa ni mogel več. Ne krivim nikogar. Tu so najbolj pomembni starši, učitelji pa smo dodatna podpora, ki jih skušamo nakazati, da je šport nekaj koristnega. Če si pa malce bolj dovzeten, pa celo zabavno, in ti to pomaga, da boš kakovostno živel daleč v starost. Ni pa pomembno s čim, ampak, da se preprosto gibaš in dobro počutiš. Brez nič ni nič.

Kristina Žnidar