Sara Isakovič, trikratna olimpijka, nosilka srebrne olimpijske medalje, nekdanja plavalka in svetovna popotnica, je tokrat z nami spregovorila o plavanju, medaljah in o posebni veji psihologije, s katero se zadnja leta ukvarja.
Bili ste zaposleni kot asistentka v laboratoriju v San Diegu, kjer ste raziskovali možgane olimpijcev in marincev – lahko kaj o tem več poveste?
Seveda. Imela sem priložnost delati z enim najboljših znanstvenikov na področju možganov, dr. Martinom Paulusom, ki raziskuje delovanje možganov elitnih izvajalcev, pri čemer poskuša ugotoviti, kako tem ljudem uspe obvladovati stres. Naše raziskave so pokazale, da lahko treniranje oz. usposabljanje telesa, misli, občutkov in okolja pomaga pri učinkovitem odzivanju na stres.
Izbrali ste tudi posebno vejo psihologije, ki se ukvarja z optimalnim nastopom pod pritiskom (performance psychology). Gre za obvladovanje samega sebe v stresnem trenutku – s kom delate in kaj opažate pri svojem delu?
Drži, ta vrsta psihologije se osredotoča na treniranju uma; da v stresnih situacijah in izzivih ostane ‘prožen’, odporen. Sicer se nanaša na vsakega posameznika, bolj pa v ospredje stopa pri npr. vrhunskih športnikih, um katerih mora v določenih trenutkih delovati optimalno. Večino časa zdaj sodelujem s plavalci. Imela sem sicer nekaj poskusnih primerov, ki se soočajo s tesnobo, pomanjkanjem samozavesti, motivacije in se ne zavedajo, da je njihov um tisti, ki jim povzroča stres. Ključ do rešitve je zavedanje, s čimer pridemo do nadzora nad posamezno situacijo. Bolj, ko se zavedamo tega, bolj lahko obvladujemo stres.
Se zdaj ukvarjate še kaj rekreativno s športom – še skočite v bazen?
Telovadnico obiščem vsak dan, v vodi sem približno dvakrat na teden. Moram ostati ‘fit’. Kot športnica se zavedam, da bom vedno skrbela za svoje telo, za dobro počutje in fizično pripravljenost. Poleg tega pa je tako, da se vsakič, ko skočim v vodo, počutim doma. Takrat sem najbolj mirna, občutek je osvobajajoč. Vem, da bom plavala do konca svojega življenja.
Ko ste raziskave končali in se posvetili le treningu, prehranjevanju in spanju, ste ugotovili, da vas to ne veseli več, saj je to prevelik psihičen in fizičen napor – je vseeno plavanje vaša velika ljubezen?
Plavanje bo vedno moja strast. Čeprav ne plavam več – no, rekreativno še, sploh zato, da ostanem v dobri fizični pripravljenosti – si še vedno želim ostati vpeta v svet plavanja. Spremljam tekmovanja, naše plavalce, svoje znanje in izkušnje skušam deliti z mlajšimi …
Sicer ste nekoč izjavili, da je žalostno, da ljudi zanimajo le kolajne …
Seveda. Ni toliko, da ljudi zanimajo le medalje, ampak so le medalje tisto, kar nekaj šteje. Se spomine koga, ki je pristal na 4. mestu – kar je na velikem mednarodnem tekmovanju neverjeten dosežek! Žalostno je, da tega ljudje ne cenijo. Včasih celo rečejo »No, osmi si bil.« In se pri tem ne zavedajo, da to pomeni osmi na svetu! Krut svet je, vendar, kaj lahko storimo? Le ljudje, ki so bili udeleženi na takih tekmovanjih lahko resnično cenijo tovrstna tekmovanja na tako visokem nivoji – ne glede na to, ali domov prinesejo medaljo ali ne.
Kristina Žnidar
