»Tisti, ki zmagujejo, so naši, tisti, ki izgubljajo – pa je to njihov problem«

Iztok Čop je v svoji dolgoletni karieri osvojil štiri olimpijske medalje in 12 kolajn na svetovnih prvenstvih. Kot svetovalec je še vedno povezan z veslanjem – s proizvajalcem čolnov Filippi sodeluje pri uvajanju novosti na področju veslaške opreme, aktiven pa je tudi pri Veslaški zvezi Slovenije in Olimpijskem komiteju Slovenije. Zdaj veliko časa posveča tudi svoji družini, ženi Petri in hčerkama Ruby in Amber. Z njim smo se pogovarjali o karieri in še marsičem drugem.

1. Glede na to, da ste se že pri 13 letih odločili za t. i. življenjsko kariero, ste se potem morali precej stvarem odreči?

Zdi se mi, da nisem bil toliko prikrajšan. Seveda, vedno daš na tehtnico, kaj je bolj pomembno. Šolo sem moral delati redno, saj sem vedel, da bodo sicer težave doma in v klubu, saj je bila takrat šola pogoj. V šoli nisem imel nikakršnega statusa, tako da sem srednjo šolo končal redno. Lahko sem bil iz šole nekaj odstoten nekaj dni, vendar le, dokler so bile ocene v redu. Kar se pa tiče zabav in podobnih stvari, se je tudi s pravo mero vse dalo. Ne glede na to, kaj smo počeli, pa sem bil vsak dan zjutraj ob osmih na treningu. Mlad organizem namreč marsikaj prenese, sploh, če si odločen. Edini šok je bil morda na začetku, ko sem izgubil prijatelje, s katerimi smo ‘nabijal žogo’. Sem pa zato v klubu dobil novo družbo.

2. pogosto poudarjate, da želite ustvarjati tudi boljše pogoje za razvoj športa v Sloveniji – kako?

Če uporabim eno tako obrabljeno frazo, gre tu za dialog z državo – da država dojame, da je vlaganje v šport pravzaprav vlaganje na vsa področja. Tako prihrani veliko npr. na področju zdravstva, saj je to vložek v prihodnost. Ko pa zmanjka denarja, država najprej ‘reže’ pri športu. Šport je treba dojemati kot vrednoto in način življenja. Pa ne govorim o vrhunskem športu, ampak na splošno. Zdi se mi, da se to zavedanje pri nas spreminja, da rekreacija med ljudmi dobiva nove razsežnosti. Vemo, da država samo od prodaje športnih artiklov od DDV-ja pobere velike vsote. Upam, da se bo ta trend obrnil v plus. Drugo pa je tudi dojemanje športa in vrhunskega športa – tisti, ki zmagujejo so naši, tisti, ki izgubljajo, pa je to njihov problem. Izgubil si ti, zmagali pa smo mi!

Želel bi si bolj spoštljivega odnosa do športnikov, sploh v ekipnih športih. Meni namreč na misel ne pride, da bi športnika izžvižgal. Če se tem ‘bandam’, ki na tekmah povzročajo težave, prepove vstop na tekme, sem prepričan, da bo prišlo precej več bolj srčnih navijačev. Pa ne samo, da pridejo takrat, ko se zmaguje, ampak pridejo na tekmo, da tam npr. preživijo nedeljsko popoldne z družino. Želim si, da bi to počasi prišlo ljudem pod kožo. Vendar vem, da se mora generacija prej zamenjati, da bo mentaliteta drugačna.

3. Ko ste že omenili državo – koliko pa vam, kot vrhunskemu športniku, država stoji ob strani po končani karieri?

Ko v vrhunskem športu nehaš, vsi sistemski viri ugasnejo. Zato poskušamo za športnike vzpostaviti neko prehodno obdobje in vzpostaviti dialog z državo. Se mi pa zdi, da včasih prav nekateri uradniki, ki živijo od športa, npr. na ministrstvu za šport, nimajo pojma o vrhunskem športu, oz. športnike dojemajo kot razvajence, ki imajo vsega preveč. Že prej sva se pogovarjala – kariero sem zaključil pri 40 letih, in četudi
imam končano šolo, grem lahko samo za vajenca nekam. Star si 40 let in imaš družino, potem pa pristaneš pri vajencih. Težko je. In čeprav je v času vrhunskih dosežkov za nas dokaj dobro poskrbljeno, se je treba zavedati, da se bo ta zgodba enkrat končala. Je pa tudi s strani športnikov premalo samoiniciative, da se postavijo na te noge, in da se zavedajo, da se bodo stvari spremenile. Športnike je treba usposobiti, država pa naj pri tem pomaga. Pri Olimpijskem komiteju in v Klubu slovenskih olimpijcev veliko delamo na izobraževanju športnikov – sploh pri vzgoji mladih športnikov, tistih, ki šele stopajo na to športno pot.

Celoten intervju je dostopen v junijski številki Eko dežele.