»Po Olimpijskih igrah želim spoznati vsak kotiček Slovenije«

21. avgusta, 2016 ŠPORT 0

21. avgusta, 2016

<![CDATA[Vasilij Žbogar, slovenski jadralec, udeleženec na že petih Olimpijskih igrah, si je pred poletnimi Olimpijskimi igrami v Riu de Janeiru vzel čas in z nami spregovoril o pripravah na tekmovanje, življenjskih odločitvah, otroštvu in pogledih na prihodnost.

1. Pred nekaj leti ste presedlali na jadrnico Finn, ki je eden izmed najbolje oblikovanih enosedov, in je idealna je za tekmovalce z najmanj 80 kilogrami. V enem od intervjujev ste povedali, da je bilo zaradi te spremembe najtežje pridobiti na telesni teži …
Pridobiti kilograme ni težko, pridobiti mišično maso pa je zelo zahtevno, saj moraš izredno močno trenirati; in takrat ‘kuriš’ mišično maso, po drugi strani pa moraš na njej pridobivati. Teoretično je tako možno – po legalni poti – maksimalno pridobiti od dva do tri kilograme mišične mase letno. Ko sem zaključil v prejšnjem razredu, na jadrnici, ki je bila trikrat lažja, kot je Finn, sem imel 78 kilogramov, zdaj jih imam 100. Ta proces je bil dolg in ni bil enostaven. Šele lani sem prišel na želeno težo. Moral sem ogromno jesti – torej šestkrat, sedemkrat na dan. Obroke sem si večinoma pripravljal sam, za cel dan. Bilo je obdobje, ko sem jedel ogromno, nisem pa pridobival nič, oz. sem težo celo izgubljal. Nismo vedeli, zakaj, zato smo raziskali in ugotovili, da sem intoleranten na laktozo. In tega nismo vedli, jaz pa sem vsako jutro spil liter mleka. Proces je bil dolgotrajen – priznam, po tihem sem pričakoval, da bo šlo hitreje. Šest let sem potreboval, da sem prišel na to težo.

2. V čem pa sicer uživate – če odmislite hrano za moč, kaj radi pojeste?
Vedno eno in isto – ko pridem domov, v Slovenijo, grem v restavracijo Hiša Torklja, nad Izolo. Rad dobro jem; hodil sem po restavracijah po celem svetu in še vedno mislim, da je tu najboljše. In, ko pridem tja, jim vedno rečem, naj mi pripravijo karkoli. In vedno je odlično – pripravijo mi bolj ‘slow food’ varianto – kakšno tuno, jelenove paštete … Čeprav je verjetno čudno, da, ker moram toliko jesti, potem še uživam v hrani. Težava je, ker nimam dovolj časa za kuhanje. Tu pa si res vzamem čas.

3. Ko ste se kot otrok v 7. razredu osnovne šole začeli ukvarjati z jadranjem, tudi sami niste bili navdušeni nad tem športom …
Ne, nisem bil. Takrat je bilo tako – imel sem (nič žaljivo mišljeno) smetarsko obleko, oranžno in sem bil moker po treh sekundah treninga. Ko ima novembra oz. decembra voda 12 stopinj in piha burja, je občutek, kot da je zunaj minus. In ko si več ur moker tam na vodi in greš potem pod srednje topel tuš, ti popokajo žile od mraza in si cel krvav – to ni ravno prijetno. Privaditi se je treba na ogromno bolečino.