Vitamini pod usnjato lupino – granatno jabolko
Sadeži z rjavkasto rdečo lupino nas razveseljujejo predvsem pozimi. Rastlina izvira iz Azije. Gojili so jo že Kartažani in stari Egipčani. Rimljani so granatno jabolko poimenovali punsko jabolko ali s koščicami bogato jabolko (malum granatum). Od tod izhaja tudi ime topovskega izstrelka granate, ki se raztrešči na stotine smrtonosnih drobcev.
Sadeži že od svetopisemskih časov navdihujejo umetnike: cvetovi vabijo zaljubljence, granatni mošt predstavlja ljubezenski napoj, s sadežem opisujejo žensko lepoto, številna semena pa nevesti obljubljajo veliko otrok. Ponekod je še danes v navadi, da na poroki nevesta vrže granatno jabolko ob tla, semena, ki padejo iz razbitega sadeža, pa zakoncema napovedujejo število otrok.
Pri nas drevesa ali zimzeleni grmi rodijo le na Primorskem. Drugod jih lahko gojimo v posodah kot okrasne rastline, saj se ponašajo z lepimi rdečimi ali belimi cvetovi. Jabolka dozorevajo oktobra, užitna pa so šele, ko postane lupina usnjata in rjava. Rdečkasto meso, ki obdaja užitna semena je prijetno osvežujočega okusa. Jemo ga lahko z žličko ali pa kar z rokami lomimo manjše kose sprijetih semen. Pri tem se je dobro izogibati rumeni pokožnici trpkega okusa. Sok lahko iztisnemo tako, da sadež prerežemo in ga ožamemo kot pomarančo.
Semena so privlačen okras, če jih potresemo po sladicah ali sadnih solatah. Iz njih izdelujejo rdeč sirup grenadine. Uporaben je kot sadna polivka ali za mešanje koktajlov. Dokler je lupina mehka lahko granatna jabolka uporabljamo tudi za kuhanja čaja, saj vsebujejo veliko vitamina C. Bogata so tudi z vitamini B, s kislinami in rudninami.
Igor Fabjan
