V Johannesburgu je varno, če ne izzivaš

Manca Gros in Anže Marinčič sta odšla v južnoafriški Johannesburg za tri mesece, ki se danes prevešajo že v četrto leto. To ni bila turistična pot in ne tista s trebuhom za kruhom, temveč v okviru službenih obveznosti, oba sta zaposlena v istem podjetju. Z Manco smo se pogovarjali o življenju, delu, navadah in nevarnosti, na katero večina najprej pomisli ob omembi Johannesburga.

Za začetek – kaj delata v Johannesburgu?

“Oba sva zaposlena v podjetju NIL, ki se udejstvuje na različnih področjih IKT-ja – Learning services, Professional services in Managed Services. Sama sem kot projektni vodja v oddelku Professional Services in vodim IT projekte za NIL in Cisco. Anže pa opravlja delo inženirja v oddelku Managed Services. To sva počela že v Sloveniji, pred štirimi leti pa se je odprla priložnost za pot v Južno Afriko.”

Kako težko je bilo sprejeti to odločitev?

“Spomnim se, kako sva z Anžetom avgusta 2009 preživljala dopust na Pelješcu in se pogovarjala o možni poti v Južno Afriko in kar nekako nisva mogla verjeti, da se to lahko zgodi. Na koncu se je izteklo tako, da je Anže letel v Južno Afriko že oktobra, jaz pa sem se mu pridružila v decembru. Glede na to, da še nimava otrok in da je odhod v Južno Afriko velika izkušnja, nisva omahovala. Res pa je, da je bil odhod na “drugo stran” Zemlje lažji, ker sva odšla v tujino skupaj.”

Živita v enem najbolj nevarnih mest. Se počutita varno?

“Živiva v NILovi hiši v Bryanstonu na obrobju Johannesburg-a (“Joburga“ kot ga imenujejo domačini). Na začetku je bil velik šok električna ograja okoli vsake hiše in rešetke na oknih, vendar tega po določenem času ne vidiš več. Pred odhodom sva imela ves čas v mislih nasilje, saj Južna Afrika na lestvicah spada med bolj nevarne države. Sama lahko rečem samo to, da nas mediji v Evropi in svetu obmetavajo samo s slabimi novicami o Južni Afriki, ko pa si enkrat tukaj, pa vidiš, da ni tako slabo. Seveda pa nikoli ne izzivava in ne hodiva sama sredi noči po ulicah Johannesburga. Sicer pa tudi sama veliko tečem zunaj. Do sedaj midva še nisva imela slabe izkušnje. Je pa revščina tako kot v Evropi in drugod po svetu velik problem tudi v Južni Afriki. Če človek več dni ne dobi toplega (ali mrzlega) obroka, nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi.”

Kaj pa delovno okolje – ostajata v istem podjetju, pa vendar – kako drugačne so delovne navade, urniki, delovna kultura …?

“NIL ima pisarne v Dimension Data Campus-u, v Bryanston-u. Pisarna je oddaljena pet minut od najinega doma, kar nama je zelo všeč, saj je jutranja prometna konica grozna. Urnik se od evropskega ne razlikuje – načeloma delamo od 8 do16h, včasih pa tudi dlje, odvisno od količine in zahtevnosti nalog. Kar pa je najbolj zanimivo – če je podjetje čez teden uspešno, zaposleni v petek zaključijo prej in na balkonih pisarn organizirajo braai (žar) in pivo. Na žalost naša pisarna še nima balkona.”