Fižol je v naših krajih najbolj razširjena stročnica. Ločimo številne vrste fižolov, ki rastejo nizko – grmičar in visoko – kot preklar. Glede na uporabo ločimo stročje fižole in fižol v zrnju. Fižol v zrnju velja med vsemi stročnicami za najmočnejše strelivo našim črevesnim bakterijam.
V naših krajih je poleg že uveljavljenih fižolov, kot so češnjevec, sivček, lišček, jeruzalemski … že nekaj časa na trgu mung(o) fižol, ki ga trgovci pogosto napačno poimenujejo zelena soja. Je surovina za proizvodnjo kalčkov, ki se zaradi tega ne bi smeli imenovati sojini kalčki, ampak v resnici kalčki fižola mung. Iz trgovskih polic nam je morda znan tudi njegov sorodnik adzuki fižol (napačno poimenovan tudi rdeča soja), ki je primeren celo za pripravo sladic.
Zadnje čase na naše vrtove prodira tudi dolga vigna – metrski fižol, ki je nekoliko podobna stročjemu fižolu, le da so stroki dolgi vse do celega metra. Predvsem iz konzerv poznamo že kar nekaj časa tudi aromatični rdeči ledvičasti fižol (red kidney), italijanski
borlotto, ki je podoben našemu češnjevcu. V vzhodnem delu Slovenije pa ni pravega kmečkega vrta brez laškega fižola – po
domače kebra. To je tisti zrn ogromne velikosti, ki v času cvetenja krasi vrt s čudovitimi rdečimi cvetovi.
Tako kot po obliki so fižolčki pestri tudi v številnih barvah: enobarvni rdeči, viola, beli, zeleni, rjavi, črni, do številnih pisanih kombinacij so pravi okras v naših shrambah.
