Robide v vrtovih niso tako pogoste kot vrtne maline, čeprav dobro uspevajo na vseh vrstah tal in jim odgovarja naše podnebje. Tudi bolezni in škodljivci robid ne ogrožajo posebno. So tudi manj zahtevne od malin, potrebujejo pa bolj sončno rastišče.
Občutljive so le na hujši mraz, zato jih moramo čez zimo prekriti s smrečjem ali slamo. Če pozebejo, odženejo na novo iz ohranjenih korenin, vendar pa zgubimo pridelek enega leta. Robide namreč rodijo na dvoletnem lesu. Razmnožujemo jih lahko s koreninskimi podtaknjenci ali z grebenicami, tako da rozgo poleti upognemo navzdol in jo s kavlji pritrdimo na tla. Do jeseni se ukorenini in naslednje leto jo lahko presadimo.
Poznamo različne sorte, od pokončno rastočih do vzpenjavk pa do golih, ki so brez trnov. Nekatere sorte so primerne za skalnjak, saj dosežejo le dvajset centimetrov višine. Za robide so značilni črni plodovi. ki zorijo od avgusta do začetka jeseni. Rdeče plodove imajo le nekateri križanci, med katerimi je za pridelavo najbolj razširjena loganova robida.
Ne le plodovi, tudi listi
Robide so za uživanje najbolj primerne kot presno sadje. Lahko pa jih predelamo tudi v marmelade, žele, sok, liker, žganje ali desertno vino in uporabljamo za pripravo različnih sladic. Za kompot so manj primerne, saj se hitro razkuhajo.
Listi robide so uporabni tudi v zdravilstvu. Robidov čaj pomirja drisko, pomaga pri lajšanju težav z ledvičnimi kamni in sladkorni bolezni. S prevretkom, ki stoji vsaj deset minut, lahko zdravimo tudi afte in vnete dlesni. Podoben učinek imajo tudi listi malin. Posušene liste lahko dodajamo tudi drugim čajem, saj imajo prijeten okus in aromo.
