Kdo bi si mislil, pa vendar je res, da
ima pivo zelo dolgo, verjetno kar 8000 let staro in pestro zgodovino.
Legenda pravi, da naj bi v Sumeriji neki kmet pozabil pospraviti
ječmen pred dežjem. Ječmen se je tako namočil, grel na soncu in
na koncu zavrel. Ko je radoveden kmet preizkusil kašo, ki je imela
zanimiv vonj, je ugotovil, da je pijača užitna in prijetna. In tako
naj bi nastalo prvo pivo – lahko bi ga imenovali prapivo.
Naši predniki so fermentirani pijači
iz žit – prapivu dodajali različna aromatična zelišča, s
pomočjo medu pa so pripravljali tudi posebno, močno pivo. Prvotni
zapisi o pridelovanju piva izvirajo iz 3. tisočletja pred našim
štetjem na področju Sumerije – današnjega Iraka. V Mezopotamiji
so pripravljali pivo iz pečenega ječmenovega kruha, med vrenjem pa
so mu dodajali različne začimbe, sadje in med.
Prapiva so naši
predniki torej izdelovali še brez kuhanja. Razgradnjo škroba iz
žita so dosegli tudi s pomočjo sline, tako da so žito dobro
prežvečili v ustih in ga nato izpljunili v posodo, kjer je brozga
fermentirala. Babilonci in Egipčani so šli še korak dalje in
začeli nakaljena žita slad pražiti, s čimer so dosegli še večjo
vsebnost sladkorjev. Prapiva so bila povsem drugačna od nam poznane
pijače po imenu pivo in mnogo let in dela je bilo potrebno, da so
ljudje razvili umetnost priprave piva do današnje stopnje.
‘Pravilo o čistosti’ za pripravo piva
– v veljavi še danes
Na območju Slovenije so v preteklosti
(pribl. 2000 let pr. n. št.) pridelovali pivo že stari Kelti, ki so
varili pivo, imenovano kurmi. Iz ječmena in prosa so tudi Iliri
varili pivo oz. pivu podobno pijačo, imenovano sabajum. Na
Slovenskem so kasneje varili pivo, imenovano cerevisio tudi še
Rimljani. Pivu naj bi začeli dodajali hmelj šele Slovani, do tedaj
so namreč Kelti in Iliri dodajali različno sadje, kot so brusnice,
med in zelišča.
Prvi pisni zapisi o pridelovanju
običajnega, današnjemu času sorodnega piva z dodatkom hmelja,
izvirajo od nekega meniha na področju Nemčije šele iz 9. stoletja.
Pivovarstvo se je v Evropi ohranilo, še posebej pa okrepilo okoli 8.
stoletja v času Frankovskega cesarstva. Do 16. stoletja so bile
glavne začimbe v pivu še vedno različna zelišča in začimbe, kot
so janež, rožmarin, ingver, cimet, poper … To se je počasi
spremenilo šele po razglasitvi Wilhelma IV., bavarskega vojvode, ki
je leta 1516 z zakonom Reinheitsgebot (pravila o čistosti) za
pripravo piva zapovedal izključno uporabo ječmena, vode in hmelja.
Tako oblikovan zakon oz. pravilo je v Nemčiji v veljavi še danes.
Prva znana pivovarna pri nas – v
Loškem gradu
Prvi pisni dokumenti na domačih tleh o
varjenju piva izvirajo že iz 12. stoletja. Leta 1291 je v Sloveniji
delovala že prva znana večja pivovarna v stolpu Loškega gradu.
Zaradi uvrstitve številnih slovenskih pokrajin v vinorodna področja
in razmahu vinarstva, je konec 15. stoletja prišlo do začasnega
zatona pivovarske obrti. To se je bolj obdržalo le v nevinorodnih
področjih, npr. na Koroškem, kjer so še vse do začetka prejšnjega
stoletja pripravljali preprosto t. i. kameno pivo iz ovsa, brez
dodatka hmelja. Kameno pivo je ime dobilo po segretih kamnih, s
katerimi so segrevali drozgo.
Konec 17. stol. je Valvasor že poročal
o širjenju pivovarstva po številnih mestih vojvodine Kranjske.
Konec 18. stoletja je imela Ljubljana že šest pivovarn, nekaj
desetletij zatem pa jih je v celotni Sloveniji delovalo že kar 50.
Podobno kot danes je že takrat veljalo, da je cena piva za polovico
nižja od cene cenejšega vina. Na začetku 20. stoletja so se začele
manjše pivovarne združevati, tako da so po 2. sv. vojni ostale le
še tri. V novejšem času, ko opažamo povečano povpraševanje po
posebnih, kakovostnih pijačah in živilih, pa je znova trend
manjših, specialnih pivovarn.
Matjaž Kološa, univ.
dipl. inž. živilske tehnologije
