Kostanj!

Prvotna domovina pravega oz. domačega kostanja je Mala Azija in nekatere sredozemske dežele. Od tam se je že v antični dobi razširil vse do Skandinavije in na območje Severne Afrike.

Nekatere vrste kostanja tudi gojijo (maroni), najboljše sorte pa danes prihajajo iz Italije, južne Francije, Španije, Portugalske in Turčije. Pri nas kostanj uspeva predvsem v vinorodnih območjih, bogata rastišča pa so tudi v okolici Ljubljane in Kranja. Ozke, grobo nazobčane suličaste liste zagledamo že od daleč, če pa smo še vedno v zadregi, zagotovo ne bomo spregledali bodičastih “ježkov”, ki oklepajo slastne jesenske sadeže.

Pečen ali kuhan ali …

Kostanj je visoko kaloričen in vsebuje veliko škroba, ki se pri praženju delno spremeni v sladkor. Na mizi največkrat konča pečen ali kuhan, toda rjave plodove lahko uporabimo še za marsikaj: za moko, kostanjev pire in polento, kot dodatek jedem ali za izvrstne slaščice od štrukljev, tort pa do sladoleda. Kostanj se dobro poda tudi k mesu, kar dobro vedo v Anglji, kjer ni pravega Božiča brez tradicionalnega purana napolnjenega s kostanjem. Ponekod iz kostanjevih listov z dodatkom citronske kisline pripravljajo napitek, ki ga pijejo namesto pravega čaja iz zmletega in praženega kostanja pa pripravljajo kavni nadomestek.

Tudi v zdravilstvu

Kostanj je uporaben tudi v zdravilstvu, saj listi pomagajo proti oslovskemu kašlju, lubje proti prebavnim motnjam in diareji seme pa je menda dobro proti anemiji. Zelo kakovosten je tudi kostanjev les, ki je še posebno uporaben za električne drogove, železniške pragove in vinogradniške kole.

Igor Fabjan