V Gradež, na morski zrak in na najboljši sladoled

Grado ali Gradež po naše leži v Tržaškem zalivu, sredi Gradeške lagune.  Je otok, na katerega je speljana cesta in je mesto, kjer smo našli najboljši sladoled.

Gradež se nahaja le 140 kilometrov iz Ljubljane, kar je ravno prav tudi za enodnevni obisk ali celo popoldanski espresso. Že od nekdaj je poznan kot letovišče in klimatsko zdravilišče, kot enega najpomembnejših obmorskih letovišč ga je označil celo sam Franc Jožef.

Potem pa že mora biti nekaj na tem, smo si rekli, in se na sobotno dopoldne odpeljali čez mejo. Do sedaj smo na italijanski obali najdlje prišli do Sistiana, pa nas tamkajšnje mivkaste plaže niso nevemkako navdušile. Tokrat je bilo v prvem planu mesto, ki slovi kot romantično in spokojno pozimi, malce bolj glasno jeseni in pomladi in skoraj hektično v vročih poletnih mesecih. Obiskali smo ga konec maja in bilo je ravno prav živahno, da se čuti, da se bliža poletje in ravno prav umirjeno, da se ve, da ga še ni.

Odrasla člana naše družine sva planirala sproščen ogled mesta, medtem pa sta imela mlajša dva svoje načrte. Predvsem ”kdaj gremo na sladoled?” Pa smo ga iskali malo dlje in se spotoma sprehodili po za promet zaprtem mestnem jedru, za katerega se je v majskem popoldnevu zdelo, da je pravzaprav vrt. Prav simpatična je osnovna šola s turkiznimi polknicami in pred njo vrt cvetočih roza vrtnic. Sprehodili smo se tudi do bazilike sv. Evfemije, ki je najbolj posebna zaradi mozaičnih tal, pa seveda skozi marino.

Ker so najboljše stvari običajno skrite v kakšnih ozkih uličicah, pri nas pa je bilo tisti trenutek potrpljenje na ničli, sva za iskanje sladoleda malce pobrskala po spletu. Ni bilo dvoma, Gelateria Lattepiù nas je prepričalo najprej po fotografijah na spletu, čez nekaj minut pa še v živo. Majhna prodajalna sladoleda se nahaja na Piazza Ventisei Maggio. Sladoled pripravljajo sami iz naravnih, večinoma ekoloških sestavin. Tako polnega okusa melone marsikdaj ne pričara niti sam sadež, pistacija, čokolada z lešnikom in jagoda so bili prav tako božanski, ostali okusi pa bodo počakali na naslednji obisk. Miz nimajo, zunaj sta postavljeni dve klopici, kjer smo se v miru posladkali. In se po prvi rundi odpravili vsak po še eno ”pallino”.

Potem pa na plažo, se ve! Glavna mestna plaža je dolga skoraj 3 kilometre. Voda resda ni modra, mivka in mulj pa sta vsepovsod. Naša malčka sta neizmerno uživala, jaz pa ob pogledu nanje. Zaradi kopanja se v Gradež ne bi vračala, pa saj to sem vedela že pred odhodom. Nisem pa vedela, da obstaja na svetu tako dober sladoled, da bi se zanj peljala uro in pol daleč.