Decembrsko vzdušje – pod najvišjo nemško goro

Priljubljeno nemško športno središče Garmisch-Partenkirchen je nastalo pred 80 leti. Alpsko dolino Loisach v bližini meje z Avstrijo sta si do takrat delili dve mesti: Garmisch in Patenkirchen. Zaradi priprave Olimpijskih iger je Adolf Hitler župana obeh mest pregovoril k združitvi.

Patenkirchen se ponaša z daljšo zgodovino, saj je nastal ob stari rimski poti med Benetkami in osrednjo Nemčijo. Garmisch je skoraj tisočletje mlajši, kar se danes kaže z več sodobnejšimi zgradbami. Nekdanje rivalsko mesto na drugem bregu reke Partnach pa zaznamuje staro središče z zanimivimi freskami na pročeljih mnogih hiš. Mesto mnogi imenujejo samo Garmisch, kar pa seveda ni všeč drugi polovici meščanov. Sam ločnice med mestoma nisem opazil, a domačni dobro vedo, kje poteka danes nevidna meja. Ta se kaže tudi na nekaterih prireditvah. Tako na primer ulice mesta od 26. novembra do 23. decembra poživlja božični sejem. Pravzaprav kar dva, saj v Garmischu stojnice zavzamejo Trg Richarda Straussa, v Partenkirchnu pa s pisano ponudbo poživijo ulico Ludwigstrasse. Obiskovalce k nakupom vabijo majhne lesene hiške, okrašene s tisočerimi lučkami. Na ulicah vabi vonj sveže pečenih božičnih piškotov, kuhanega vina s cimetom, posebna skušnjava pa so številni rokodelski izdelki. Vse skupaj spremlja tradicionalna adventna glasba. Čim zapade sneg, si lahko omislite še romantično vožnjo s sanmi, ki jih vlečejo konji. Zimo tudi tu odganjajo tradicionalne maškare, ki preplavijo ulice v času pustovanja. Poletje prav tako zaznamujejo številni dogodki, med katerimi je najbolj znan junijski festival Richarda Straussa. Slavni skladatelj in dirigent je namreč v mestu preživel zadnja desetletja svojega življenja. Vila, v kateri je nazadnje bival, je spremenjena v muzej. Avgusta pridejo na svoj račun ljubitelji piva, ki se veselijo festivala Festwochen. Domačini že od nekdaj cenijo naravo, in zato skrbijo za njeno ohranjanje ter razvoj trajnostnega turizma. Lokalne pridelke in proizvode lahko okušate in kupite na tedenski tržnici; v Garmischu ob petkih na trgu Mohrenplatz, v Partenkirchnu pa ob četrtkih na trgu Rathausplatz.

Na ulicah vabi vonj sveže pečenih božičnih piškotov, kuhanega vina s cimetom, posebna skušnjava pa so številni rokodelski izdelki.

Hiške z bavarskimi poslikavami

Za mesto so značilne bavarske poslikave na številnih hišah. Najbolj atraktivne sem našel v bližnjem kraju Oberammergau. Še posebno so me navdušile podobe iz znanih Grimmovih pravljic. Srečal sem Muzikante iz Bremna, Rdečo kapico, Janka in Metko … Kraj je še bolj kot po freskah znan po pripravi pasijonske igre. Prvič so jo v zahvalo ob koncu dolgoletne vojne in kuge priredili leta 1634. Uprizoritev Jezusove zadnje poti pripravijo vsakih deset let, naslednja bo na vrsti leta 2020. Igra je prava paša za oči, saj biblično zgodbo uprizarja več kot 2000 domačih amaterskih igralcev. Nastopajo v odprtem letnem gledališču. Igra traja kar devet ur, vsakokrat pa odigrajo več kot sto predstav, ki si jih ogleda več kot pol milijona gledalcev.

Ženske prvič na zimski olimpijadi

V Garmisch-Partenkirchnuso leta 1936 potekale prve zimske olimpijske igre, na katerih so nastopale tudi ženske! Za veliko športno prireditev so ob vznožju gore Gudiberg zgradili skakalnico. Leta 2007 so jo podrli in na njenem mestu zgradili sodobnejšo, ki je postala z drzno konstrukcijo prava atrakcija. Nanjo sem se povzpel in bil za trud bogato poplačan z lepim razgledom in spoštljivimi občutki do skakalcev, ki si upajo z vrha pognati v globino. Olimpijski duh sem začutil tudi na bližnjem drsalnem stadionu in v zimskem športnem središču. Velika pokrita dvorana je danes namenjena različnim prireditvam. Na minula tekmovanja spominja še opuščena proga za bob, po kateri se je mogoče sprehoditi. Garmisch-Partenkirchen je znan po športnih tekmovanjih. Na veliki skakalnici poteka ena izmed tekem tradicionalne Novoletne turneje, na kateri so že zmagovali Slovenci; znamenita proga Kandahar vsako leto gosti najboljše smukače, na Svetovnem prvenstvu v alpskem smučanju leta 2011 pa je Tina Maze postala prvakinja v veleslalomu.

V Garmisch-Partenkirchnuso leta 1936 potekale prve zimske olimpijske igre, na katerih so nastopale tudi ženske.

Z vlakom na najvišjo goro

Nad športnim središčem pozornost vzbuja najvišja nemška gora Zugspitze (2962 m). Njene stene so prvič premagali leta 1820, danes pa se je mogoče v bližino vrha pripeljati kar z vlakom! Gorska železnica je speljana skozi tunel do kraške planote Zugspitzplatt (2588 m). Od tu je do vrha mogoče pot nadaljevati peš, a sem se raje odločil za udobnejšo možnost, vožnjo z gondolo. Iz Garmisch-Partenkirchna električni motorni vlaki vozijo do vasi Grainu. V tem delu doline se začne zobata železnica sistema Riggenbach, za katerega je značilen srednji tir v obliki ozke lestve, po kateri teče velik zobnik. Nekoč je bila v Grainu potrebna zamenjava lokomotive, danes pa sodobni motorni vlaki lahko vozijo po obeh sistemih železniške proge. Naslednja postaja je pri jezeru Eibsee, potem pa se začne proga strmo dvigovati. Počasi se skozi visoke smreke odprejo razgledi na dolino z jezerom. Žal se ne ponujajo dolgo, saj vlak kmalu za predzadnjo postajo izgine v tunelu in zadnji del poti vse do končne postaje poteka skozi notranjost gore Zugspitze. Celotna proga je dolga 19 km.

Železniško progo so gradili v več odsekih od leta 1928 do 1930. Najtežji del, ki poteka skozi 4466 metrov dolg tunel, so odprli nazadnje, 8. julija 1930. Ob končni postaji so odprli kočo in kasneje še hotel Schneefernerhaus (2656 m). Hotel so večkrat ogrožali plazovi in eden izmed njih je zahteval tudi smrtne žrtve. Zato so ga zaprli, danes pa je v zgradbi raziskovalna postaja. Leta 1987 so spremenili zadnji del proge in odprli nov tunel, dolg 975 metrov; poimenovali pa so ga Rosi, po domači smučarki olimpijski zmagovalki Rosi Mittermaier. Končna postaja je zdaj postavljena na robu največjega nemškega ledenika Schneeferner, na katerem je urejeno smučarsko središče. Z železnico upravlja družba Bayerische Zugspitzebahn Bergbahn (BZB), ki je v lasti mesta Garmisch-Partenkirchen. Odprta je vse leto in se ponaša z okoli pol milijona obiskovalcev letno.

Njene stene so prvič premagali leta 1820, danes pa se je mogoče v bližino vrha pripeljati kar z vlakom!

Razgledi in ekstremni podvigi

Na vrh Zugspitze sta direktno iz okoliških dolin speljani dve gondoli. Prva že od leta 1926 vozi iz Avstrije, druga, odprta leta 1963, pa iz Nemčije, z obale jezera Eibsee. Po zgraditvi zadnje najkrajše gondolske povezave se mnogi odločajo za krožno pot – v eno smer z gondolo, v drugo pa z gorsko železnico. Tisti z več časa, volje in kondicije se na vrh odpravijo peš, nekateri tudi samo v eno smer. Izhodišče za vzpon po najlažji poti je snežni olimpijski štadion v Garmisch-Partenkirchnu (730 m). Pot poteka po podobni trasi kot prvi vzpon, zanj pa je potrebnih 8 do 10 ur časa.

Na vrhu Zugspitze danes stojijo koča in razgledni restavraciji – ena na avstrijski in druga na nemški strani. Z vrha se ponujajo enkratni razgledi na vse strani. V sončnem dnevu je mogoče občudovati več kot 400 gorskih vrhov v Nemčiji, Avstriji, Švici in Italiji. Na nemški strani od leta 1896 stoji koča, ki jo je postavilo alpinistično društvo iz Munchna. V njej od leta 1931 deluje pošta, ki ima še danes svojo poštno številko. Zato so pošiljke, poslane od tu priljubljene med numizmatiki. Del razgibanega vrha zavzema tudi vremenska postaja in raziskovalno središče. Razpoznaven simbol gore je križ zlate barve, ki ga je prvič že leta 1851 dal postaviti duhovnik Chrisoph. Duhovnik je bil tudi planinec in meteorolog.

Zugspitze že od nekdaj predstavlja izziv za ekstremne podvige. Tako so leta 1931 z gore poleteli z jadralnim letalom in kasneje še z balonom. Leta 2009 je Švicar Freddy Nock izvedel spektakularen podvig. Brez varovanja je prehodil jeklenico, namenjeno gondoli med zgornjo železniško postajo in vrhom! V manj kot uri je premagal 995 m dolgo pot strmine do 56 % naklona in višinsko razliko 348 m!

Igor Fabjan

Celotna reportaža objavljena v reviji Eko dežela, december 2016.