Hošiminh je največje vietnamsko mesto in najpomembnejše industrijsko ter gospodarsko središče. V času francoske kolonialne oblasti je bilo znano pod imenom Saigon. Danes je presenetljivo sodobno mesto z očarljivim azijskim šarmom.

Presenetila me je čistoča in urejenost številnih parkov, ki so kar klicali po postanku. Še bolj so me vabili privlačni gostinski lokali, katerih ponudba ne zaostaja za zahodnoevropsko, seveda z vietnamskim pridihom. Žal tudi cene v najdražjih niso kaj dosti nižje.

Kulinarične skušnjave – od tržnic do mondenih restavracij

Mesto sem začel spoznavati v družbi domačinke Caroline Reichardt, ki je mladost preživela v Franciji, domovini svojega očeta. »Ker imam rada Vietnam in želim lepote materine dežele predstaviti tujcem, sem odprla kuharsko šolo,« je začela klepet. »Hrana je univerzalen jezik, ki ga razumejo vsi.«

Po Carolininem nasvetu se je moje spoznavanje vietnamske kulinarike začelo na veliki pokriti tržnici Ben Thanh. Tam je naprodaj marsikaj: od eksotičnega sadja in zelenjave pa do različnih vrst mesa, rib, rakov, gob, začimb. Bogato ponudbo sem spoznaval v družbi kuharskega chefa in prevajalke, ki sta obvezen del uvoda v nekajurni kuharski tečaj Carolinine kuharske šole The Vietnam cookery center. Po vrnitvi s tržnice so začeli ob pomoči chefa na kuhinjskem pultu nastajati pomladanski zavitki, na sopari kuhan riž v kokosovem mleku, juha s karambolo in limonino travo, piščanec z dišavnicami in na koncu sladica – banane s tapiokinimi biseri. Prav vse jedi so me navdušile, saj niso bile preveč pikantne. Še največ okusa jim je dajala značilna ribja omaka (nuoc mam), ki spominja na sojino, le, da je veliko bolj neprijetnega vonja.

Tečaj je pomenil uvod v vietnamsko kulinariko, ki se ponuja dobesedno na vsakem koraku. Tako v mondenih restavracijah kot pri uličnih kuharjih, ki zvečer s kuhalniki zavzamejo pločnike večjih mest. Vedno je na voljo najbolj znana narodna jed juha (pho) z rezanci, zelenjavo in mesom. Pho postrežejo že za zajtrk, pa tudi za kosilo in večerjo. Riž je na mizi zelo pogosto in je osnova številnim jedem. Tudi za pripravo testa iz riževe moke in za rižev papir, ki ga uporabljajo za izdelovanje pomladanskih zavitkov. Zelenjavo tu običajno uživajo na hitro kuhano nad soparo. Pri kuhanju dodajajo tudi številne dišavnice in začimbe, med katerimi so posebej priljubljene kurkuma, janež in cimetova skorja. Za praženje in cvrtje najpogosteje uporabljajo sezamovo olje. Pomembna sestavina jedi so tudi različne gobe in sojin sir. Za pijačo skoraj ob vseh priložnostih ponudijo vroč ali ohlajen zeleni čaj. Priljubljena je tudi kava, pri kateri je mogoče izbirati med številnimi vrstami, saj je Vietnam eden večjih proizvajalcev kave na svetu. Privoščite si lahko celo vietnamsko vino, ki ga sicer pridelujejo šele poldrugo desetletje v okolici hribovskega mesta Dalat. Za osvežitev pa si velja omisliti sveže sadne sokove, saj je izbira res pestra. Navdušila me je kombinacijo manga in sladkornega trsa!

Gojenje zelenjave na balkonih

Z dvigom življenjskega standarda so tudi v Vietnamu potrošniki vedno bolj ozaveščeni, narašča povpraševanje po ekološko pridelani hrani, za katero so pripravljen plačati več. To je priložnost za kmete, a za majhne pridelovalce je pridobitev certifikatov (pre)draga. Žal je na ilegalnem trgu veliko poceni prepovedanih pesticidov in umetnih gnojil, ki večinoma prihajajo iz sosednje Kitajske. Nič čudnega, da državo redno pretresajo škandali, povezanimi s prepovedanimi kemičnimi dodatki. Trgovin z ekološko pridelano hrano še vedno ni veliko in v manjših mestih večino živil prodajajo na tržnici, kjer je včasih težko najti zaupanja vrednega prodajalca.

Veliko poceni hrane je uvožene iz Kitajske in pogosto presega mejne vrednosti vsebnosti pesticidov. Zato se vedno več zavednih domačinov zateka h gojenju svoje zelenjave. Mnogi jo gojijo tudi v mestih, kar na balkonih in terasah. A vedno več kmetov se zaveda perspektive ekološko pridelane hrane in nekatera podjetja postajajo tudi uspešni izvozniki. Predvsem na področju posušenega sadja. Tako Viet Ducs že nekaj let prodaja sušeni mango na evropskem tržišču, zadnji hit pa so posušene rezine zmajevega sadeža. Vodilni distributer ekoloških proizvodov je podjetje Organica, ki deluje po ekoloških standardih EU.

 

Kolonialni šarm velemesta

Najbolj prepoznavna moderna stavba mestnega središča je Bitexco finančni center. Nebotičnik ima 68 nadstropij in je visok 262 metrov. Njegovi podobi v predelu mesta Dong Khoi nisem mogel uiti, in tako je služil kot izvrstna orientacijska točka. V okolici sem občudoval stare zgradbe iz kolonialnega obdobja Francozov. Najrazkošnejše so spremenjene v prestižne trgovske centre in v hotele. Eden izmed najbolj znanih je hotel Continental Saigon iz leta 1880. V bližini hotela je vredna ogleda še mestna opera in vladna zgradba renesančnega videza, ki je ena najbolj atraktivnih v mestu. Čeprav je ni dovoljeno obiskati, je pred njo vedno polno turistov. Tudi zato, ker se želijo fotografirati s kipom Hošiminha, najpomembnejšega vietnamskega komunističnega voditelja.

V naslednjih dneh sem obiskal še nekaj budističnih templjev, katoliško katedralo Notre dame in Palačo združitve – Reunification palace. Za konec pa sem prihranil obisk vojnega muzeja – War remnants museum. Dolgoletne državljanske vojne pač ni mogoče ignorirati in muzej nudi pretresljiv vpogled na mračno obdobje izpred skoraj pol stoletja. Okoli sodobne zgradbe so razstavljeni tanki, topovi in nekaj letal. Največji vtis pa naredijo fotografije, ki najbolj zgovorno pričajo o vojnih grozotah.

Nekajdnevni postanek sem si omislil še v turističnem kraju ob obali, Nha Trang. Mesto s stoterimi hoteli se razprostira ob dolgi peščeni obali. Ta je zgledno urejena, saj se ob vrstah senčnikov in ležalnikov vrstijo gostinski lokali in masažni saloni. Mesto ni posebno zanimivo, toda odpraviti se je mogoče na privlačne izlete v okolico. Na robu mesta sem tako z najetim motorjem občudoval templje starodavnega ljudstva Cham. Do bližnjih tropskih otočkov pa sem se odpravil kar z eno izmed turističnih agencij, saj ponujajo izlete po zelo ugodnih cenah.

Spalni avtobusi

Potovanje po Vietnamu je kljub velikim razdaljam enostavno in poceni. Daleč najcenejša možnost so avtobusi. K sreči na dolgih razdaljah vozijo udobni avtobusi, na katere namesto sedežev namestijo postelje. V njih je mogoče še kar udobno spati, a le, če niste visoki! Slaba stran avtobusov je, da v postelji ni mogoče najbolj udobno sedeti in da ni veliko prostora za osebno prtljago. So pa čisti, saj se je treba pred vstopom v avtobus sezuti.

Še bolj udobno možnost ponuja železnica, ki povezuje kar 1726 kilometrov oddaljeni največji mesti Saigon in prestolnico Hanoi. Vlak potrebuje za pot vsaj 30 ur. Najcenejša je vožnja v vagonih z lesenimi sedeži. Naslednji razred predstavljajo vagoni z udobnimi ‘letalskimi’ sedeži. Dolgo pot pa je najlažje prebiti v spalnih vagonih. Tudi tu ponujajo dva razreda: cenejši predstavlja kupeje s trdimi pogradi, dražji pa z mehkimi. Razlika je le v debelini posteljnega vložka. Večjo razliko v udobju pomeni, ali se odločite za dražji kupe s štirimi ležišči ali za večjega s šestimi.

Obleka v enem dnevu

Vietnam se v zadnjih dveh desetletjih hitro razvija. Gospodarstvo že lep čas ne pozna recesije. Predvsem šivanje, sestavljanje elektronskih komponent in pridelava hrane jim gre odlično od rok. Domačini šivajo različne artikle za mnoge svetovno znane blagovne znamke. V trgovinah boste našli privlačne izdelke po bistveno nižjih cenah kot v Evropi. Za tiste, za katere odkrito priznavajo, da so ponaredki, je treba odšteti resnično le nekaj drobiža!

Če imate v mislih oblačila, je vsekakor vredno obiskati mesto Hoi An. Vsaj mene so hitro očarale ozke ulice, ob katerih se vrstijo stare lesene kitajske hiše. Vanje vabijo privlačno urejene trgovine in restavracije. Nekdaj največje trgovsko pristanišče v tem delu Azije je zaradi hiš in templjev, katerih nastanek sega v 15. stoletje, na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Pravljično vzdušje ulic, zaprtih za promet in okrašenih s kitajskimi lampijoni, me je tako očaralo, da sem ostal dlje, kot sem nameraval. V mestu sem občudoval budistične templje, muzejske lesene trgovske hiše, živahno tržnico. Skoraj vsaka druga hiša je spremenjena v butik. V njih vam v dnevu ali dveh sešijejo obleko po meri iz izbranih kakovostnih materialov!

Zanimivosti:

• Pri kuhanju dodajajo številne dišavnice in začimbe, posebej priljubljene so kurkuma, janež in cimetova skorja
• Za pijačo skoraj ob vseh priložnostih ponudijo vroč ali ohlajen zeleni čaj
• Izbira svežih sadnih sokov je zelo pestra
• Vsi se želijo fotografirati s kipom Hošiminha
• Vojni muzej nudi pretresljiv vpogled na mračno obdobje izpred skoraj pol stoletja
• Na dolgih razdaljah vozijo udobni avtobusi, na katere namesto sedežev namestijo postelje
• V trgovinah najdemo privlačne izdelke po bistveno nižjih cenah kot v Evropi
• Hoi an je na Unescovem seznamu svetovne dediščine

 

Igor Fabjan