Za le tri odstotke Slovenije velik otok ima za seboj precej običajno usodo za ta konec sveta: beli prišleki so z otoka pregnali prvotne naseljence Indijance in v pohlepu po zaslužkih za delo na plantažah pripeljali afriške sužnje. Večina otočanov je potomcev nekdanjih sužnjev, belcev je le kak odstotek, o Indijancih pa ni več sledu, čeprav so se dolgo upirali prvim Evropejcem. Podrediti so si jih uspeli šele Francozi sredi 17. stoletja.

Kreolščina tudi med politiki

Britanci in Francozi so se dolgo izmenjavali kot gospodarji otoka. Čeprav so na koncu zmagali Britanci, je prevladala katoliška vera. Po zadnjih kolonizatorjih Britancih je ostala vožnja po levi in uradni jezik angleščina.

Domačini pa poleg te govorijo tudi kreolščino. To je pogovorni jezik, katerega osnova je francoščina, dodanih pa je mnogo afriških besed. Kreolščino govorijo na vseh nekdanjih in današnjih francoskih prekomorskih otokih. Jezik živi tudi v pisni obliki, zadnja leta pa na Sveti Luciji postaja priljubljen celo med politiki. Tudi na tak način se skušajo dobrikati volivcem … Domačinom se hitro prikupiš s kakšno kreolsko frazo:  »Sa ou fe – kako gre«? In odgovor: »Mwen la – dobro!«

Mestece Soufriere

»S katerega otoka torej prihajaš?« se ni pustil zmesti David, ko sem mu že drugič razlagal, kje leži Slovenija. »Aha, torej to je majhen otok v Evropi,« je končno približno razumel. Seveda mu nisem zameril nepoznavanja geografskih podrobnosti. David je bil sicer videti precej inteligenten mladenič. Če bi imel možnost, bi gotovo lahko obiskoval univerzo. Tako pa že pri dvaindvajsetih letih sam podpira ženo in polletno hčerko Rachel. Oprime se prav vsakega dela in v zadnjih letih je opravljal najrazličnejše službe na sosednjih francoskih otokih, kjer so delavci plačani veliko bolje. Še nikoli ni bil na celini in nič čudnega, da se ves njegov svet vrti okoli otokov. Tudi rodna Sveta Lucija je le eden v vrsti majhnih karibskih otočkov.

Spoznali smo se v poceni hotelu na robu mesteca Soufriere. Z nekaj ohranjenimi kolonialnimi hišami je to eden prijetnejših krajev za spoznavanje otoka. Leži ob manjšem zalivu, ki na svojem robu premore peščeno plažo, še več privlačnih zalivov pa je mogoče najti v bližnji okolici.

Botanični vrt in slap iz filma

Navdušil me je tudi botanični vrt Diamond na robu mesta. V njem je mogoče videti številne zanimive tropske rastline, vključno s sadnim drevjem. Pravzaprav je težko reči, kje se konča urejena krajina in kje se začne gozd. Na otoku namreč pisano rastlinje bujno raste vsepovsod. Botanični vrt je urejen kot del stare plantaže. Na njegovem robu vabita še slikovit slap in manjše toplice z bazeni termalne vode. Zdravilišče je bilo menda priljubljeno že v času francoskih kolonizatorjev in obiskala ga je tudi Napoleonova Josephine. Barviti slap pa je požel svetovno slavo precej kasneje – pojavil se je v enem izmed filmov o Supermanu.

V senci Pitonov

Turizem je poleg kmetijstva daleč najpomembnejša otoška gospodarska dejavnost. Sveto Lucijo vsakodnevno obiskujejo velike ladje križarke, ki pripeljejo več kot polovico vseh gostov. Ladje najdejo svoje zavetje v varnem in globokem pristanišču tik pred prestolnico Castries.

Prihod velike ladje, ki po velikosti presega največji blok v mestu, močno vpliva na vsakdanje življenje. Nekaj tisoč turistov v trenutku preplavi majhno mesto. Cene na pisani tržnici mimogrede poskočijo, taksisti in drugi prevozniki pa si manejo roke. Mnogi turisti se namreč odločajo za najem avtomobila. Avtobusni promet po otoku je daleč prepočasen za tujce, ki imajo na voljo le nekaj ur časa. Z najetim vozilom in vodnikom pa je mogoče na hitro obiskati vsaj največje znamenitosti: kakšno peščeno plažo, ‘okrancljano’ s kokosovimi palmami, slapove v deževnem gozdu in aktivno vulkansko področje z izviri vročega blata in žveplenimi fumarolami.

Mimogrede pa še dva najbolj prepoznavna karibska hriba: Mali in Veliki Piton. S koničastima vrhovoma se obvezno pojavljata v prospektih in na razglednicah, za svoj zaščitni znak pa jih je vzela celo lokalna pivovarna, ki vari pivo Piton. Koničasta vrhova sta stilsko upodobljena tudi na modri državni zastavi. Visoka sta nekaj manj kot tisoč metrov, a zaradi strmega pobočja in slabo vzdrževanih poti pomenita kar konkreten nekajurni vzpon.

Z avtom v vulkan

Tisti, ki na otok pridejo vsaj za teden dni, se najpogosteje zadržujejo na severozahodnem delu, kjer je največ peščenih plaž in kjer je v okolici zalivov Marigot Bay in Choc Bay zraslo več hotelskih in apartmajskih naselij, namenjenih premožnejšim gostom.

Za res nepozabne počitnice pa se je dobro potruditi do redkeje naseljenega juga, predvsem v okolico že omenjenih koničastih vrhov. Marsikje sem se podal na pohodniške poti, ki prepletajo gozdove. Precej brezskrbno, saj v gozdovih ni človeku nevarnih živali. No, z izjemo kač, ki so približno tako strupene kot naš modras, a srečanje z njimi je zelo malo verjetno.

Posebno doživetje je bil obisk nekdanjega vulkanskega kraterja. Čeprav je precej zaraščen in po obliki niti ne spominja na vulkan, pa sikajoče pare, brbotajoče blato in bel dim pričajo, da se pod površjem zemlje še vedno nekaj dogaja. V krater se je mogoče zapeljati kar z avtomobilom in tako se domačini hvalijo, da imajo edini ‘drive in’ vulkan na svetu …

Izlet na plantažo

Vredno se je ustaviti tudi na kateri izmed plantaž, ki vedno pogosteje iščejo dodaten zaslužek z vodenjem turistov. Tam lahko spoznate različne pridelke. Med drugim tudi, kaj vse je mogoče narediti iz kokosovih orehov, ki so eden pomembnejših pridelkov otočanov; poleg sladkornega trsa, kakava in različnih tropskih sadežev. Vključno z bananami, čeprav jih je zaradi poceni konkurence južnoameriških držav vedno težje prodati.

Ribja zabava

Petek je marsikje dan za zabavo po otoško. V nekaterih krajih zvečer poskrbijo za karibsko glasbo in živahno dogajanje kar na ulici. Zraven seveda sodi še prodaja pijače in na desetine stojnic s sveže pečeno hrano. Ena najbolj znanih in množično obiskanih uličnih zabav se že dve desetletji odvija v kraju Gros Islet. Zaradi njene priljubljenosti pa so jih začeli prirejati tudi drugje po otoku. Ponekod jih imenujejo kar ‘fish fiesta’, saj goste razvajajo predvsem s pečenimi ribami.

Dom dveh Nobelovih nagrajencev

Sveta Lucija je za naše razmere revna in temu primerno zaspano otoško življenje občasno pretrese kakšna stavka. A večji del leta je otok pravcati tropski paradiž, kakršnega lahko občudujemo v turističnih brošurah. Otočani redko vzbudijo pozornost svetovne javnosti. Toda kljub svoji majhnosti se ponašajo s kar dvema Nobelovima nagrajencema: Leta 1979 je dobil Nobelovo nagrado za ekonomijo William Arthur Lewis, leta 1992 pa za književnost Derek Anton Walcott. Otočani so se obema poklonili s spomenikom na enem izmed trgov v prestolnici.

Igor Fabjan