Romunsko podeželje – kjer še orjejo s konji…

Na ravni cesti brez naselij so si sledili odseki z omejitvijo hitrosti 50 km/h. Znaki pravzaprav niti niso bili potrebni, saj se mi je hitrejša vožnja zdela življenjsko nevarna. A že pred prvim večjim mestom se je začela zgledno obnovljena cesta, ki so jo dokončali s pomočjo denarnih sredstev Evropske unije. Veselje je trajalo le do prvega odcepa, kjer so me luknje spet prisilile k polžji vožnji. Pravzaprav je bila vožnja po luknjastem asfaltu bolj naporna kot po slabem makadamu. Kmalu sem spoznal še nekaj romunskih cestnih posebnosti. Predvsem še nikjer nisem srečal toliko konjskih vpreg! Presenečale so me tudi na najbolj prometnih cestah in v mestnih središčih.

Kmalu sem spoznal še nekaj romunskih cestnih posebnosti. Predvsem še nikjer nisem srečal toliko konjskih vpreg! Presenečale so me tudi na najbolj prometnih cestah ter v mestnih središčih.

Dežela avtoštoparjev?

Že prvi dan sem naletel na presenetljivo veliko avtoštoparjev. »To je uveljavljen način prevoza, saj so prometne zveze zelo slabe,« je v polomljeni angleščini povedal prvi možakar, ki sem mu ustavil. Peljal sem ga dobršen del poti, ob slovesu pred njegovo hišo pa mi je hotel na vsak način plačati za vožnjo. »Avtoštoparji se pri nas ne vozimo zastonj,« je vztrajal. Na koncu sem popustil in sprejel nekaj bankovcev. » Za avtobus bi plačal več,« se je poslovil vidno zadovoljen. Z zanimanjem sem ogledoval lepe romunske bankovce, med katerimi so bili nekateri taki, kot bi ravnokar prišli iz tiskarne. Morda tudi zato, ker jih tiskajo na poseben plastični material polimer, ki je zelo odporen na obrabo in omogoča tudi prozorne zaščitne elemente. Najmanjši bankovec za 1 lei je vreden približno četrt evra in zanj je že mogoče dobiti kak manjši prigrizek ali kavico. No, ta je v zahodnjaško urejenih gostinskih lokalih nekajkrat dražja. Cene v trgovinah, na tržnici in v manj turističnih gostinskih lokalih so sicer precej nižje kot pri nas, pogonsko gorivo pa žal ne.

Nova priložnost – turizem

Presenetilo me je, ko sem izvedel, da naj bi bil princ Charles daljni sorodnik Vlada Tepeša. Okrutnega romunskega plemiča, ki se je v 15. stoletju proslavil v bojih proti Turkom, je pisatelj Bram Stoker povezoval z vampirjem Drakulo. Princ Charles je morda prav zaradi sorodstvenih vezi obiskal Romunijo leta 1998 in se takoj zaljubil v podeželje. Še posebej v pokrajino Transilvanijo, ki je velika za tri Slovenije. Številne vasi so po zatonu komunizma zapustili skoraj vsi prebivalci. Najprej tu živeči nemški Saksonci, kasneje pa tudi drugi, ki so v iskanju dela odhajali v mesta še raje pa v zahodnoevropske države. Princ Charles si že v Veliki Britaniji prizadeva za ohranitev podeželja in trajnostni razvoj starih vasi. Tako je tudi v Romuniji hitro opazil ogroženo kulturno dediščino in velik potencial podeželja, pri ohranjanju katerega bi lahko odigral pomembno vlogo turizem. Zato je postal pokrovitelj romunske fundacije Mihai Eminescu, ki se ukvarja z ohranjanjem kulturne dediščine saksonskih vasi, in podpira trajnostni turizem ter ekološko kmetovanje. Princ Charles je bil nad njihovim delom tako navdušen, da je leta 2006 kupil manjše posestvo v vasi Viscri. Za posestvo skrbi romunska fundacija, obnovljene sobe pa oddajajo turistom.

Vasi kljub pomanjkanju kažipotov ni bilo težko najti. Pravzaprav je bila to zasluga avtoštoparja, ki sem ga pobral ob makadamskem cestišču. »Ob nedeljah avtobusi do naše vasi sploh ne vozijo,« se je skoraj opravičeval v italijanščini. Vrsto let je delal na gradbišču v Italiji, potem pa se je odločil, da se s prihranki vrne v domačo vas. »Turistom oddajam sobe in s tem je nekako možno preživeti. Sicer pa ne potrebujem veliko, saj hrano pridelamo doma, otroci pa obiskujejo vaško šolo.«

Princ Charles je morda prav zaradi sorodstvenih vezi obiskal Romunijo leta 1998 in se takoj zaljubil v podeželje.

Spanje na prinčevem posestvu

Na prinčevem posestvu poleg gospodarskih poslopij stoji modro ‘opleskana’ hiša, v kateri so za goste urejene tri sobe. Značilna saksonska hiša iz 18. stoletja je bila deležna temeljite obnove. Hiša je videti, kot da se v njej v zadnjem stoletju ni skoraj nič spremenilo. Sobe so opremljene z originalnim pohištvom in črno-belimi fotografijami zadnje lastnice, ki je živela v njej. V apartmaju me je pričakala velika lesena postelja z izvezenimi pregrinjali. V kotu pa je stala še ena postelja v obliki velikega predalnika. Na vrhu so običajno spali odrasli, v predalih pa je bil prostor za otroke! Za večje udobje gostov je poskrbljeno le s sodobnimi posteljnimi vložki in manjšo kopalnico. Zaman pa boste iskali televizor. A tako je prav, saj res ne sodi v čase izpred stoletja.

Zmeda z jeziki

Za goste poleg Loranda skrbita dve domačinki. Toda nobena ne govori angleško, in tako je Lorand zadolžen tudi za prevajanje. A to ne gre zlahka, saj v tem delu Romunije v vaseh živijo pretežno Madžari. In mnogi med njimi sploh ne govorijo romunsko! Rolandova madžarščina pa tudi ni najbolj tekoča. In, da bo zmeda z jeziki še večja, najstarejši vaščani še danes govorijo nemško. Enkrat mesečno imajo celo mašo v saksonski nemščini. Poleg njih pa je v vasi še nekaj Romov.

»Z Romi vsaj tukaj nimamo težav,« pravi Lorand. »Zgledno so se vklopili v vaško skupnost. Že več generacij v gozdu na robu vasi žgejo opeko. Dela imajo veliko. Pravzaprav vedno več! Večina okoliških hiš je namreč pod spomeniškim varstvom in kdor jih želi obnavljati, mora uporabljati nekdanje materiale. In romska družina je edina, ki izdeluje opeko na tradicionalen način.«

In, da bo zmeda z jeziki še večja, najstarejši vaščani še danes govorijo nemško. Enkrat mesečno imajo celo mašo v saksonski nemščini.

Prihod krav kot največji dogodek

V idiličnem vaškem jutru sem bil deležen obilnega zajtrka. Z domačo marmelado, maslom, jajci in sveže pečenim kruhom. Pridružil se je tudi Lorand: »Prijetno je delati z gosti, ki jih večinoma zanima vse v zvezi z vasjo in njeno pestro preteklostjo.«

V mirnem okolju se sicer ne dogaja kaj dosti. Največji dogodek je prihod krav okoli osme ure zvečer. Pastirji namreč vsako jutro zberejo vse krave v vasi in jih odženejo na pašo. Ko se zvečer vrnejo, pa vsaka točno ve, kje je doma in brez priganjanja zavije na domače dvorišče. Gostje na prinčevem posestvu seveda niso prepuščeni sami sebi. Vedno jih pričaka nekdo, ki govori angleško. Po želji organizira prevoz s konjsko vprego do okoliških gozdov ali pa na obisk k romski družini, ki izdeluje opeke. In seveda ogled utrjene cerkvice, ki je največja vaška znamenitost. Za avtentično doživljanje transilvanskega podeželja ni treba seči pretirano globoko v žep. Za nočitev z zajtrkom boste odšteli okoli 40 evrov, splača pa se odločiti še vsaj za večerjo. Hrana je namreč odlična! Gotovo tudi zato, ker večinoma prihaja z okoliških kmetij. K dobrotam transilvanske kuhinje sodijo tudi odlična vina, za spomin pa lahko poleg vina domov odnesete še kakšen kozarec medu, marmelade ali žganja. In, da ne pozabim omeniti še toplih copatov, ki jih iz filca izdeluje ena izmed vaščank!

K dobrotam transilvanske kuhinje sodijo tudi odlična vina, za spomin pa lahko poleg vina domov odnesete še kakšen kozarec medu, marmelade ali žganja.

Mladi vedno pogosteje ostajajo doma

Mnoge hiše v Viscriju so obnovljene in mladi zadnja leta vedno pogosteje ostajajo doma, čeprav ni veliko možnosti za zaposlitev. Toda prihaja vedno več turistov, tako da nekaj lahko zaslužijo s spominki in oddajanjem sob. Večina pa se še vedno preživlja tako kot nekoč, s kmetijstvom. Tu še kmetujejo po starem, praktično brez kemikalij, umetnih gnojil in kmetijskih strojev. Zato je hrana odlične kakovosti, pa čeprav nimajo certifikatov za ekološko pridelavo. V vasi premorejo trgovino in dve vaški gostilni. Glavna privlačnost je velika cerkev iz 12. stoletja, obdana z obrambnim obzidjem, ki je zaradi izjemne arhitekture uvrščena na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Cerkev si je možno ogledati in se med drugim tudi povzpeti na visoki zvonik, s katerega se odpirajo najlepši razgledi na strnjeno vas.

Srednjeveško mesto Sighisoara

Viscri obišče presenetljivo veliko tujcev. Ne le zaradi prinčevega posestva, temveč tudi zaradi bližine enega izmed najlepše ohranjenih srednjeveških mest v Romuniji. To je Sighisoara. Mesto je med drugim znano tudi kot rojstni kraj domnevnega vampirja Vlada Tepeša. V njej je urejena spominska soba in odlična restavracija. Žal z zahodnoevropskimi cenami, ki se pojavljajo povsod, kjer je veliko turistov. Utrjeno staro mestno središče s kamnitimi ulicami se stiska na griču. Daleč pod njim pa se je razvilo sodobno mesto, ki ne vzbuja posebne pozornosti. Sprehoditi se je bilo vredno le do lokalne tržnice, na kateri poleg kmetijskih pridelkov in cvetja prodajajo tudi vse vrste gospodinjskih pripomočkov in oblačil.

Igor Fabjan