Prvi in najvišji strošek je seveda letalska vozovnica; cena te se začne pri okoli 600 evrov, oziroma še tretjino več, če želite leteti iz Slovenije. Če ste zadovoljni s skromneje opremljenim apartmajem, ki sicer premore klimatsko napravo, ga lahko najdete že za manj kot 30 evrov na dan. V večjih krajih ni težko najti poceni prenočišč, v najcenejših restavracijah pa se je mogoče najesti že za evro ali dva; cene v najdražjih pa so na ravni evropskih.
Taksist je lahko tudi vodič
Vulkanski otok, obdan z belimi plažami, letno obišče več kot milijon turistov. Privabiti si želijo predvsem najbolj premožne goste, zato Mauritius oglašujejo kot tropski raj. Marsikateri hotel je res pravi mali raj, v katerem vas razvajajo na vsakem koraku in ponujajo pakete, prilagojene mladoporočencem – vključno s poročnim obredom, ki se lahko odvija kar na eksotični plaži.
A otok je mogoče enostavno spoznavati tudi na popotniški način. Najudobneje z najetim avtomobilom, malo počasneje pa gre z avtobusi. Vožnja s temi je zelo poceni, saj je za najdaljšo pot preko celega otoka treba odšteti le kakšen evro, seveda v lokalni valuti – mavuicijska rupija. Težave nastanejo le, če imate s seboj večje kose prtljage. Zanjo preprosto ni prostora, saj avtobusi ne premorejo prtljažnikov, ali pa se jih sprevodnikom ne ljubi odpirati.
Ker me ni mikalo spoznavanje otoških cest z najetim avtomobilom, sem si za začetek omislil kar taksista. Ta me je za sprejemljivo vnaprej dogovorjeno ceno z letališča odpeljal do več kot uro oddaljene prestolnice Port Louis. Voznik Ebrahim se je izkazal za prijetnega sogovornika. »Taksist je sanjski poklic mnogih fantov,« je začel pogovor ob prvem postanku pred rdečim semaforjem. »Toda dobro zaslužiš le, če voziš svoj taksi. Zato si mnogi mladeniči s pomočjo družine kupijo avtomobil na kredit. Dela je kljub obilici taksistov dovolj. Še posebno na račun turistov, ki za raziskovanje otoka pogosto najamejo kar taksista.«
Lahko sem mu le prikimal, saj je imela vožnja s taksistom svoje prednosti. Ebrahim se je izkazal tudi kot vodič. Odlično je govoril angleško in francosko. Poleg domačega kreolskega jezika seveda, ki pa je tujcem popolnoma nerazumljiv. Jezik je namreč mešanica francoskega in afriških jezikov.
V primerjavi z večino Afriških držav se Mauritius ponaša s solidnim življenjskim standardom. Otočani imajo urejeno brezplačno šolstvo in osnovno zdravstveno varstvo. »Življenje na otoku je vsaj za srednji sloj kar udobno,« je kimal Ebrahim. »Imamo toplo podnebje skozi celo leto, obilo rodovitne zemlje, morje, bogato z ribami in čudovite plaže.«
»Imamo toplo podnebje skozi celo leto, obilo rodovitne zemlje, morje, bogato z ribami in čudovite plaže.«
Skušnjave s tržnice
Port Louis se na prvi pogled ne razlikuje od evropskih mest. Toda stranske ulice me hitro opomnijo, da se nahajam na drugem koncu sveta. Takoj me navdušijo prodajalci na stojnicah. Med njimi so tudi zeliščarji, h katerim se domačini radi obrnejo v primeru zdravstvenih težav. Njihovi pripravki se postavljajo z zgovornimi napisi, ki obljubljajo zdravljenje skoraj vseh bolezni. Zdravilne mešanice pripravijo za vsakogar posebej in jih po želji pošljejo tudi na dom, celo v Evropo.
Le nekaj korakov stran vabi velika pokrita tržnica. Na njej se skozi vse leto radodarno ponuja sveže sadje in zelenjava. Tropska klima otočanom omogoča pisano paleto pridelkov – od manga, papaje, gvajave, ličija, ananasa pa do banan. Tudi zelenjava je videti mikavna, za kar prodajalci skrbijo z neprestanim škropljenjem z vodo. Še posebno mikavni so manj znani gomolji, npr. sladki krompir, kasava in jam. Tu so še nepogrešljive začimbe: sveži gomolji ingverja in kurkume, feferoni, omamno dišeči stroki vanilije in cela paleta mletih začimb.
Na tržnici je mogoče kupiti tudi oblačila najbolj znanih svetovnih znamk po res ugodnih cenah. Mnoge namreč izdelujejo na Mauritiusu. Poleg tekstila se vabljivo ponujajo še številni spominki, vključno z natančno izdelanimi modeli starih ladij. Premožnejši pa lahko kar nekaj denarja pustijo v prodajalnah diamantov, ki pa jih ne boste našli na tržnici.
Ta del mesta vabi tudi s poceni lokalnimi restavracijami, v katerih jedi bolj spominjajo na azijske kot afriške. Prevladujejo rezanci in riž, h kateremu postrežejo različne karije, pogosto z ribami ali drugimi morskimi dobrotami. Posebno me je navdušila dimljena mečarica! Francoski vpliv je opazen v pekarnah, kdor pa prisega na svetovno znane restavracije s hitro prehrano, vsaj v prestolnici tudi pride na svoj račun.
Barvite atrakcije
Ena največjih atrakcij Mauritiusa je botanični vrt Seewoosagur Ramgoolam. Njegov nastanek sega v 18. stoletje, deležen pa je tudi pozornosti najbolj pomembnih obiskovalcev otoka. Med njimi so bili številni člani angleške kraljeve družine, Indira Gandhi, Nelson Mandela … Mnogi so imeli v spomin na obisk čast posaditi drevo.
Notranjost otoka zaznamujejo nenavadno oblikovani vrhovi. Tod je nekoliko hladneje, med redkimi predeli ohranjenega gozda pa se razprostirajo plantaže banan, ananasa, kave in čaja. Tu me je očaralo kratersko jezero Grand Bassin. To je sveti kraj za mauricijske hindujce, zato ga zaznamujejo templji in številni kipi, pod katerimi opravljajo daritve.
K jezeru vabi tudi nekaj spektakularnih slapov in nenavadna posebnost narave, t. i. ‘Zemlja sedmih barv’. Otok je vulkanskega izvora in med kopanjem na nekem predelu so odkrili pisano obarvane plasti zemlje. Predel so skrbno ogradili in spremenili v turistično zanimivost.
Otoške atrakcije je najenostavneje in tudi najceneje raziskovati s pomočjo lokalnih turističnih agencij. Te organizirajo tudi obisk okoliških otočkov z dodatkom razkošnega kosila na obali ali folklorne predstave z značilno otoško glasbo sega. Za nekoliko bolj zasoljeno ceno je mogoče spoznavati globine morja celo z manjšo podmornico. Tudi ljubitelji ribolova lahko pridejo na svoj račun. Na voljo je kar nekaj sodobnih čolnov, prilagojenih za lov velikih rib, kot so tuna, mečarica, barakuda in še kaj. Morje tu je tudi pravi raj za ljubitelje deskanja na valovih.
Kolonialna dediščina
Otoke vzhodno od Madagaskarja so poznali že arabski in portugalski trgovci, nizozemski raziskovalci pa so Mauritius poimenovali po princu Mauriceu Nassau Oranskem. Francozi so pripeljali afriške sužnje, kasnejši oblastniki Britanci pa najemniške delavce iz Indije. Ti danes predstavljajo večino prebivalcev. Država je samostojna od leta 1968. Po zadnjih kolonizatorjih pa sta ostala uradni jezik angleščina in vožnja po levi. Nekdanja kolonija je uspela preživeti predvsem na račun najpomembnejšega otoškega proizvoda – sladkorja. Kasneje sta se uspešni kmetijski panogi pridružili še tekstilna in predelovalna industrija, danes pa najpomembnejšo vlogo igra turizem.
Igor Fabjan
