Nikaragva – življenje ob velikem jezeru

Razlika je bila opazna že takoj za carinskim poslopjem, kjer me je pričakal pisan vsakdanji vrvež. Kaotična ulica je bila spremenjena v veliko tržnico. Med zvedavimi kupci so se z glasnim hupanjem prebijali stari avtomobili, katerih vozniki so bili vsi po vrsti priložnostni taksisti. Na tem koncu sveta se je treba za ceno prevoza dogovoriti vnaprej! No, kljub ne pretiranim cenam sem se odločil za vožnjo s pisanim avtobusom. Pred desetletji so vozili šolarje po ZDA, potem pa so kot pomoč nerazvitim deželam prišli v Nikaragvo. Tu so jih kljub zastarelim motorjem, dotrajanim karoserijam in neudobni notranjosti hvaležno sprejeli. Nič čudnega ni, če so gume brez profila, če se vrata zaklepajo z obešenko, voznik pa sedi na malo udobnejšem vrtnem stolu. Medtem se potniki gnetejo na trdih sedežih, prtljaga pa je nametana vsepovsod. Na trdih sedežih se je sicer nemogoče udobno namestiti, a zato vožnja z neštetimi postanki nikoli ni dolgočasna. Popestri jo glasba, ki iz zvočnikov rohni na vseh koncih. Še bolj pa vrste prodajalcev vsega mogočega, ki se v vsakem večjem kraju sprehodijo skozi avtobus. Naprodaj so sladkarije, ure, bižuterija, raznovrstni prigrizki in pijača, pa še kakšen goreč oznanjevalec vere se najde vmes …

Nič čudnega ni, če so gume brez profila, če se vrata zaklepajo z obešenko, voznik pa sedi na malo udobnejšem vrtnem stolu.

Kolonialni biser

Prvi cilj je bila Granada. Eno izmed najbolj privlačnih mest Nikaragve, ki se ponaša s številnimi kolonialnimi zgradbami. V obnovljenem središču se vrstijo restavracije, hoteli, turistične agencije, muzeji in trgovine s spominki. Toda le nekaj deset metrov stran poteka kaotični vsakdan ob glavni prometnici – ozka ulica, ob katerih vsako jutro vznikne na desetine stojnic, med njimi pa se prebijajo avtomobili, avtobusi, kolesarji in pešci. Naprodaj je prav vse, kar bi si utegnili zaželeti: od sadja in zelenjave pa do tehničnih predmetov. Čudil sem se, da se nihče ne zmeni za gručo prekupčevalcev z valutami, ki so z debelimi šopi bankovcev postopajo naokoli. A domačini jim zaupajo in menjajo denar kar na ulici, čeprav je menjalni tečaj enak kot v banki. Uradna valuta se imenuje cordoba. Plastični (polimer) bankovci pa so prava posebnost, saj so ta trpežni material začeli uporabljati kot prvi v Ameriki.

Granada je bila ustanovljena leta 1524, ime pa je dobila po slavnem španskem mestu. Razcvet je doživljala zaradi pomembne lege med tihomorsko in atlantsko obalo. Leži namreč ob jezeru Nikaragva, ki je veliko skoraj za pol Slovenije. Po njem je raztresenih okoli štiristo otokov. So tudi naseljeni in vsaj ducat si jih je z lokalnim vodnikom mogoče ogledati v okolici Granade. Lepote mesta in jezera so pritegnile mnoge tujce, ki so si tu omislili novo domovanje ali ureditev hotela. Prav posebnega si je zamislila Angležinja Karen Emanuel. Leta 2007 je kupila otoček Jicaro in na njem uredila ekološko naravnano naselje bungalovov za premožnejše goste. Zgradili so ga iz lesa dreves, poškodovanih med divjanjem tropskega orkana. Sanitarno vodo ogrevajo s pomočjo sončne energije, pitno vodo pa pridobivajo s filtriranjem. S tem so se izognili uporabi plastenk. Z energijo varčujejo tudi tako, da namesto klimatskih naprav uporabljajo ventilatorje. Gostom ponudijo lokalno pridelano hrano in tudi tako pripomorejo k povezovanju z lokalno skupnostjo.

Prav posebno domovanje si je zamislila Angležinja Karen Emanuel. Leta 2007 je kupila otoček Jicaro in na njem uredila ekološko naravnano naselje bungalovov za premožnejše goste.

Otok ekološkega kmetovanja

Največji jezerski otok Ometepe je sestavljen iz dveh vulkanskih stožcev, ki ju povezuje ozek zamočvirjen pas, tako da je od daleč videti, kot bi bila to dva otoka. Iz njegove oblike izhaja tudi ime Ometepe, kar v indijanskem jeziku nahuati pomeni kraj dveh gora.

Manj kot uro trajajoča plovba je minila v napetem pričakovanju, kaj nudijo obale pod slikovito zarisanima vulkanskima stožcema. Trajekt je pristal v največjem otoškem kraju Moyogalpa. Vas premore dve živahni prometnici, ob katerih se zvrsti ducat trgovin, preprostih gostinskih lokalov in penzionov. Ter seveda nepogrešljiva cerkev. Na topel nedeljski večer je bila slavnostno okrašena in polna gorečih vernikov. Tudi mladine je bilo videti kar nekaj. Vera je v Kostariki pomemben del življenja. Nekdanji indijanski bogovi in duhovi so večinoma že davno pozabljeni. Zato pa so domačini predani katoliški veri, ki so jo v Ameriko skupaj z mečem in ognjem prinesli španski osvajalci.

Na Ometepe sem prišel tudi v upanju na lenarjenje na plažah. Te so sicer manj slikovite kot ob manj kot sto kilometrov oddaljeni tihomorski obali. Toda droben črn vulkanski pesek je ravno tako udoben. Le rjavo obarvana voda ni najbolj privlačna za kopanje. A domačini trdijo, da je čista, in da v njej ni nevarnih živali. No, včasih ribiči ujamejo kakšnega morskega psa. A od zadnjega tovrstnega ulova je minilo že kar nekaj let. Nekoč so menili, da v jezeru živi posebna avtohtona vrsta morskih psov. Šele pred nekaj desetletji so ugotovili, da nekatere vrste morskih psov občasno kljub brzicam priplavajo po dobrih dvesto kilometrov dolgi reki San Juan in dlje časa ostanejo v jezeru, kjer se celo razmnožujejo.

Na otoku živi okoli 40.000 domačinov. Turistom je namenjenih le nekaj manjših družinskih hotelov. Največ jih je raztresenih ob obali, nekateri pa so umaknjeni v hribovito notranjost. Gostje na otok namreč prihajajo tudi zaradi odličnih možnosti za pohodništvo. Večina domačinov se preživlja s kmetijstvom. Še posebno pomembno je gojenje banan, nekaj pa je tudi plantaž kave in tropskega sadja. Precejšnja nerazvitost otoka v zadnjih letih postaja njegova prednost. Narava je namreč dokaj ohranjena, kmetje pa se že tradicionalno opirajo na ekološko kmetovanje, saj nimajo denarja za umetna gnojila in pesticide. Tako so mnogi pridelki ekološki, pa čeprav brez certifikatov.

Precejšnja nerazvitost otoka v zadnjih letih postaja njegova prednost. Narava je namreč dokaj ohranjena, kmetje pa se že tradicionalno opirajo na ekološko kmetovanje.

Bruno in Cristiano – iz Italije v Nikaragvo

Bivanje v sožitju z naravo je imel v mislih tudi upokojeni Italijan Bruno, ki je pred leti kupil veliko posestvo pri kraju Balgue. Poimenoval ga je El Zopilote (www.ometepezopilote.com), po vrsti ptice ujede. Menda tudi zato, ker je na posestvu našel stare kamne z izklesanimi indijanskimi motivi. Bruno si je najprej zamislil samooskrbno ekološko kmetijo. Tako je začel saditi najprimernejše rastline, zasnoval vrtove po načelu permakulture in izdelal naravno čistilno napravo za vodo, ki se čisti skozi velike posode polne vodnih rastlin. Hitro je spoznal, da je na posestvu pomembno ohranjevanje rodovitne zemlje, saj tropski nalivi povzročajo erozijo tal. Za reševanje te težave je uredil več med seboj povezanih kotanj, ki se v nalivih spremenijo v ribnike in tako upočasnijo tok vode. Brunu se je pridružil še sin Cristiano z majhno hčerko. In, ker so za preživetje potrebovali tudi nekaj denarja, so zgradili več lesenih bungalovov za goste. Tako danes Bruno skrbi predvsem za kmetijo, Cristiano pa za delo z gosti. Na ekološkem posestvu skrbno reciklirajo odpadke – organske kompostirajo, papir pokurijo, plastiko odvažajo, kovino prodajo vaškemu trgovcu, steklenice uporabijo za domače sokove, kozarce pa za pesto, marmelade, vloženo sadje in zelenjavo. Vse te dobrote so ves čas naprodaj. Povsod visijo napisi, ki pozivajo k racionalni porabi vode in elektrike. Ponoči potrebuješ baterijsko svetilko, saj sicer tlakovane poti niso razsvetljene. A to je v naravnem okolju prej prednost kot pomanjkljivost. Bruno in Cristiano nimata električnega ali motornega orodja. Le več kot 20 let star motocikel. »In še tega le za nujne primere,« se široko nasmeje Cristiano, ko ga povprašam, ali kaj pogreša sodobno tehnologijo. Goste znajo razvajati z domačo hrano. Večino pridelajo sami, tudi med, saj je na posestvu več panjev čebel. Trikrat tedensko iz velike krušne peči zadiši po pici – italijanska lastnika seveda ne moreta živeti brez te specialitete. Gostje se lahko razvajajo s tropskim sadjem, ki je povsod na dosegu rok. Ali pa pomagajo na zelenjavnem vrtu in v zameno dobijo sveže pridelke. Za brezdelje tukaj ni veliko priložnosti: gostje se lahko udeležijo tečaja peke kruha in pic, čebelarjenja, ali se seznanjajo s permakulturo in ekološkim kmetovanjem v tropskih krajih. Lastnika pravita, da imata vse, kar potrebujeta. Če je kaj nujnega, pa je najbližja vas Balgue oddaljena le kak kilometer. V njej in okolici živi še več Evropejcev.

Bruno in Cristiano nimata električnega ali motornega orodja. Le več kot 20 let star motocikel. »In še tega le za nujne primere,« se široko nasmeje Cristiano, ko ga povprašam, ali kaj pogreša sodobno tehnologijo.

Vabilo na obisk

Kljub temu, da nad Nikaragvo še vedno leži dolgoletna senca minulih vojaških spopadov, postaja vedno bolj priljubljena turistična destinacija. Ponuja prav vse, s čimer se ponašajo države na tem koncu sveta: indijansko kulturo, deževne gozdove, vulkane, privlačna kolonialna mesta in seveda nepogrešljive tropske obale. Obisk je najbolj primeren v času suhe dobe, od decembra do marca.

Igor Fabjan