Latvija, biser na Jantarjevi poti

Srednja izmed treh baltskih držav je lani, ko sem jo obiskal, kar nekajkrat vzbudila mojo pozornost. Z začetkom leta je postala osemnajsta članica Evropske unije, ki je uvedla evro. Hkrati je bila Riga leta 2014 izbrana za Evropsko prestolnico kulture in je tako napovedovala vrsto zanimivih kulturnih dogodkov. Dovolj dober razlog za obisk …

Baltski biser

Po nekajdnevni vožnji sem začel latvijski utrip spoznavati prav v živahni prestolnici. Po nasvetu spletnega znanca Armandsa sem avto pustil v predmestju in se v središče pripeljal z vlakom. Odličen nasvet, saj sem se elegantno izognil prometni gneči in iskanju parkirnega mesta. Poleg tega se glavna železniška postaja nahaja na robu najbolj slikovitega, srednjeveškega dela mesta. Bogato okrašena pročelja zgledno renoviranih stavb so me takoj prevzela. Kar težko sem si predstavljal, da so morali veliko hiš zgraditi na novo, saj je bilo mesto med drugo svetovno vojno močno poškodovano. Obnova jim je tudi v času sovjetske okupacije odlično uspela in staro mestno središče je danes na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Z malo domišljije se ni bilo težko povrniti v čase, ko je bila Riga eno izmed bogatih trgovskih hanzeatskih mest severne Evrope. Takrat so v bližnjem pristanišču na ladje natovarjali zaklade z Baltika: krzno, med in jantar. Zaradi slednjega so trgovski poti med osrednjo Evropo, Rusijo in Azijo, ki je potekala ob reki Daugava, pravili tudi Jantarna pot. Jantar je še danes eden izmed predmetov, ki ne manjka v nobeni latvijski zlatarni ali trgovini s spominki.

Jantar je še danes eden izmed predmetov, ki ne manjka v nobeni latvijski zlatarni ali trgovini s spominki.

 

Največ pozornosti vzbuja ”Stalinova torta”

V Rigi pozornost vzbujajo tudi številne hiše v secesijskem slogu, ki obkrožajo staro mestno jedro. Ker so precej raztresene naokoli, se je morda za spremembo dobro odločiti za voden ogled mesta z avtobusom ali pa skočiti na enega izmed tramvajev, ki povezujejo vse dele mesta. Kljub obilici sodobnih nebotičnikov še vedno skoraj več pozornosti vzbuja stara sovjetska stolpnica, ki ji pravijo kar Stalinova torta. V njej je danes latvijska Akademija znanosti. Visoko proti nebu se dviguje tudi 42 metrov visok kip svobode, ki je simbol latvijske neodvisnosti, saj je posvečen padlim vojakom v boju za prvo latvijsko neodvisnost ob koncu 1. svetovne vojne.

Ogromna tržnica v nekdanjih hangarjih za cepeline

V živahnem starem središču vabijo številne trgovine, vsak malo večji trg pa zaznamujejo lokali na prostem. Cene so približno takšne kot pri nas, kljub temu, da imajo Latvijci precej nižje plače. ”Še posebej po uvedbi evra se je v mestu vse podražilo!” je potožil Armands. ”Ob visoki stopnji brezposelnosti mnogi težko preživijo, po drugi strani pa si najbogatejši lahko privoščijo prav vse!” O tem sem se lahko prepričal na mestnih ulicah, ki so polne tudi presenetljivo razkošnih avtomobilov. Tudi najdražje restavracije so vedno polne, prav tako pa nakupovalna središča, v katerih je mogoče najti večino najbolj znanih svetovnih znamk.

Poleg množice arhitekturnih znamenitosti in muzejev si v Rigi velja ogledati še velikansko tržnico. Ta je urejena v petih velikanskih stavbah, nekdanjih hangarjih za cepeline. V njih je naprodaj prav vse, kar si lahko zamislite: od oblek, bižuterije, pa do kmečkih pridelkov in kaviarja. Tržnica se nahaja le nekaj korakov stran od glavne železniške postaje in široke reke Daugava. Nad slednjo se sredi otoka dviguje veličasten televizijski stolp, ki je ena izmed najbolj prepoznavnih znamenitosti mesta.

Velikanska tržnica je urejena v petih velikanskih stavbah, nekdanjih hangarjih za cepeline. V njih je naprodaj prav vse, kar si lahko zamislite: od oblek, bižuterije, pa do kmečkih pridelkov in kaviarja.

 

Spomenik svobode zaznamuje

Ekoturizem se razvija

Za tri Slovenije velika država je precej redko naseljena in se lahko pohvali z veliko naravno ohranjenimi področji. Skoraj polovico gričevnatega ozemlja pokrivajo gozdovi, v katerih je mogoče med drugim srečati tudi volkove in bobre. Zamočvirjena območja so pravi raj za ptice, tudi za štorklje. Več kot 2000 jezer je skupaj s še nekajkrat toliko rekami pravcati ribolovni paradiž in tu je še dobrih 500 kilometrov morske obale, od katere skoraj polovico predstavljajo široke peščene plaže. Turistično je urejenih le nekaj deset kilometrov v okolici najbolj znanega letovišča Jurmala, kjer sem se nekaj dni z užitkom nastavljal pomladanskemu soncu. In užival v klepetih z Armandsom, ki se zaveda močnega potenciala ekološkega turizma in je med drugim tudi sodelavec mednarodnega projekta EDEN. V okviru slednjega iščejo in promovirajo manj znane kraje, ki imajo velik turistični potencial in ga želijo izkoristiti po načelih sonaravnega ter trajnostnega razvoja.

”Vedno več turistov se zanima tudi za latvijsko podeželje in danes je že mogoče prespati na kakšnih 150 kmetijah, ki se ukvarjajo s kmečkim turizmom”, pravi Armands. ”Na kmetijah ponujajo tudi kakovostno domačo hrano, ki je večinoma pridelana na ekološki način, pa čeprav njihova pridelava ni certificirana, saj je to povezano z dodatnimi stroški. Vsekakor priporočam obisk ene izmed kmetij, kjer poizkusi vsaj nekaj tradicionalnih jedi. In poplakni jih z dobrim pivom, ki ga v Latviji ne manjka!” Slednje sem že vedel, saj sva z Armandsom poizkusila že vsa lokalna piva, med katerimi se mi je najbolj priljubilo temno iz lokalne pivovarne. Obvezno ob značilnem prigrizku – popečenih slanih rženih kruhkih!

Modre krave, najboljši latvijski siri in za dlan velike pice

Žal me pot ni zanesla na kakšno izmed kmetij. Sem pa občutil podeželski utrip v vasi Dikli, kjer stoji istoimenski dvorec. Po osamosvojitvi leta 1991 je bil tako kot večina latvijskih gradov v precej slabem stanju, toda danes je skrbno obnovljen. Neobaročni dvorec je spremenjen v privlačen hotel, v katerem so poleg starinskega pohištva ohranjeni številni razkošni kamini. Hodniki in sobe so obenem tudi galerija, saj so stene polne slikarskih umetnin. V dvorcu se ponašajo z izvrstno hrano, katere sestavine so pretežno ekološko pridelane v bližnji okolici. Pokrajina Vidzeme je znana po živinoreji in na okoliških pašnikih sem lahko občudoval celo modre krave! No, te so pravzaprav bolj sive, a nevsakdanjemu odtenku pravijo tudi modra. Od tod prihajajo najboljši latvijski siri, ki sem jih seveda z veseljem poizkušal na bogato obloženi mizi zajtrkovalnice. V priznani restavraciji strežejo tudi značilne jedi drugih pokrajin. Z njimi me je že ob prihodu seznanila receptorka. Tako sem izvedel, da so v pokrajini Kurzeme menda poznali pico že pred Italijani. Postrežejo jo na svoj način v obliki majhnih, za dlan velikih picet. Testo obložijo s smetanovo omako, kateri lahko dodajo pasirano sezonsko zelenjavo.

 

Pravijo, da so v latvijski pokrajini Kurzeme pico poznali že pred Italijani. Postrežejo jo na svoj način v obliki majhnih, za dlan velikih picet. Testo obložijo s smetanovo omako, kateri lahko dodajo pasirano sezonsko zelenjavo.

 

Z grahom prebrodili najtežje čase

Pokrajina Zemgale velja za latvijsko žitnico in od tod prihaja črn ržen kruh. Kruh pomakajo v med, kar daje zanimivo sladko-slano kombinacijo. Ržen kruh pečejo v krušnih pečeh, testo pa namesto kvasa vzhajajo s starim testom. Testu pogosto dodajajo kumino. V pokrajini Latgale pa je priljubljena v testu pečena narezana slanina s čebulo. Takšnim polnjenim kruhkom v obliki polmeseca pravijo piragi. Latgale je znana tudi po močnem pivu, ki vsebuje do 7 odstotkov alkohola. V Latviji so čase največjega pomanjkanja pogosto prebrodili z uživanjem graha, saj je bilo mogoče posušena zrna hraniti tudi več let. Nič čudnega, da je povsod priljubljena narodna jed – grah, prelit s praženo slanino in čebulo, ki sem jo lahko okušal tudi v hotelu.

Tek na smučeh in spuščanje z bobom

Med vračanjem proti Rigi me je k postanku zvabila kabinska žičnica. Presenečen sem jo uzrl na pobočjih manjšega griča pri kraju Sigulda. Ob njej sem naletel celo na stezo za spuščanje z bobom. Njene kapacitete znajo Latvijci dobro izkoristiti, saj so na zadnjih olimpijskih igrah v spuščanju z bobom in sankanju osvojili kar štiri medalje! Poleg teh športov je zelo priljubljen tudi tek na smučeh, za katerega imajo pravzaprav največ naravnih pogojev. Eden privlačnejših krajev tega konca je še mestece Cesis. Z delno obnovljenim srednjeveškim gradom je odlično izhodišče za obisk razgibane pokrajine ob rečnih bregovih najdaljše latvijske reke Gauja (452 km). Tu sem med potepanjem po gozdnih poteh preživel zadnje dni pred naporno vožnjo proti domu.

Igor Fabjan