Dominika – ekološko srce Karibov
Otoček Dominika je dolgo vzbujal mojo pozornost. Odločitev za obisk je padla, ko sem spoznal, da ni le eden najbolj naravno ohranjenih, temveč tudi eden cenovno dostopnejših Karibskih otokov. Po dvodnevnem potovanju prek Pariza in francoskega otoka Martinik sem s krova presenetljivo sodobnega katamarana zadovoljno občudoval bližajoče se vrhove, ki so se dvigovali naravnost iz morja. ”To je Dominika!”
”To je Dominika!” sem se spomnil domnevnih besed Krištofa Kolumba, ki je gorati otok slikovito opisal kar z zmečkanim listom papirja, katerega je po vrnitvi v Evropo vrgel pred španskega kralja. Kolumb je otok preprosto poimenoval po dnevu, na katerega je priplul do otoka: nedelja – domenica po italijansko. Kolumba pa niso pričakale le težko dostopne obale. Domačini, Indijanci Karibi, so bele prišleke sprejeli z orožjem v rokah. Tekom stoletij so Evropejci vendar uspeli osvojiti tudi ta otok. Je pa edini med Karibskimi otoki, na katerem je uspela preživeti zadnja večja skupina prvotnih naseljencev. Predvsem po zaslugi zadnjih kolonizatorjev Angležev, ki so jim že pred stoletjem dodelili poseben status in manjše ozemlje, nad katerim samostojno gospodarijo še danes.
Butični turizem sredi neokrnjene narave
Pomanjkanje dolgih peščenih plaž in nedostopnost za največja letala botrujeta dokajšnji turistični nerazvitosti otoka. Na njem ni velikih hotelov, trgovine pa večinoma ne morejo zadovoljiti potreb premožnejših turistov. A pomanjkljivosti so hkrati tudi prednosti otoka, saj je Dominika zaradi manjše razvitosti eden izmed najbolj naravno ohranjenih Karibskih otokov. Domačini so našli svojo priložnost v butičnem turizmu sredi neokrnjene narave.
Kljub temu, da otok v dolžino meri le dobrih 50 km, je potovanje po njem kar naporno. Ceste so ozke, strme, ovinkaste in slabo vzdrževane. Vseeno pa se je bilo vredno potruditi. Takoj, ko smo zapustili edino mesto, se je cesta izgubila v tropskem gozdu. Ves čas me je spremljalo prepletajoče se zelenje. Tudi v okolici manjših krajev in vasi. V eni izmed slednjih sem našel prenočišče za naslednje dni.
Zvoki tropskega gozda in bazenčki s termalno vodo
Pri izbiri prenočišča so me prepričale fotografije tropskega vrta in toplih izvirov. Lastnica posestva je upokojena Američanka Anne Baptiste, ki se je zaljubila v otok še kot študentka. Ob večernem srečanju v njenem vrtu sem takoj začutil, kaj je sivolaso gospo tako prevzelo. ”Ničesar se ni treba bati! Tu ni nič strupenega, niti nevarnega,” me je pomirila, ko sem se oziral za nenavadnimi glasovi. ”Na otoku sicer živijo pitoni, a srečanja z njimi so redka. Jaz sem ga videla le dvakrat, saj se tudi več kot dva metra dolga kača izogiba ljudem.” Zvoki tropskega gozda me pravzaprav niso plašili. Tudi v trdi temi ne, ko je poti v vrtu osvetljevala le polna luna. Takrat sem si najraje privoščil razvajanje v majhnih bazenčkih s termalno vodo. Otok je namreč vulkanskega izvora in v okolici je več termalnih vrelcev, vroča voda pa je speljana v bazenčke.
Hud tropski orkan leta 1979 uničil večino hiš
Anne je kupila del plantažnega posestva leta 1967. Poleg bivalne hiše je postavila manjši bar, kjer so se lahko okrepčali takrat še redki turisti na poti do slikovitih Trafalgarjevih slapov v bližini. Kmalu je iz bara nastala restavracija in kasneje še nočni klub, v katerem so nastopali najbolj znani otoški glasbeniki. Leta 1979 je Dominiko prizadel hud tropski orkan. Večino hiš je uničil in tudi Ane je morala začeti na novo. Ne samo hiša, tudi vrt in gozd na njenem posestvu sta bila močno poškodovana. Z možem Cuthbertom sta v nekaj letih ponovno odprla restavracijo in nekaj bungalovov v zavetju nastajajočega botaničnega vrta. Danes je mogoče v njem občudovati več kot sto vrst različnih rastlin, med katerimi so tudi redke orhideje. Anne spoštuje naravo in zagovarja organsko kmetovanje. Z bližnjimi vaščani je v dobrih odnosih. Tako večino hrane kupuje pri njih, mnogim pa nudi še zaposlitev.
Med Anninimi gosti tudi Oprah
Kljub temu, da je posestvo oddaljeno dobro uro vožnje od obale, gostje prihajajo iz vseh koncev sveta. Največ je Američanov in med njimi je bila celo slavna televizijska voditeljica Oprah Winfrey. Annin vrt je tekom desetletij postal prava naravna učilnica, v kateri lahko gostje spoznavajo številne užitne rastline, mogočna tropska drevesa, velike cvetove, pa tudi pester živalski svet: drobni ptiči in metulji se pogosto spreletavajo po sobah in restavraciji, družbo pa jim delajo pisani kuščarji, žabe in pajki.
Annin paradiž se imenuje Papillote wilderness retreat (www.papillote.dm). Ime izvira iz davno minulih kolonialnih časov. Tu sta dobila zemljo ena izmed prvih osvobojenih sužnjev Pappi in Alliot in posestvo je postalo znano pod imenom Papiotte, Anne pa ga je spremenila v Papillote. Danes v ločenih zgradbah ponuja različno velike sobe. Za dobrodošlico goste na mizi pričaka košara polna tropskega sadja in cvetja. Sobe so opremljene preprosto, a okusno, s poudarkom na naravnih materialih. A v njih ni televizorja. ”Saj ga nihče ne pogreša!” pravi Anne. In še prav ima! Le kdo bi v objemu čudovite narave posedal pred televizijskim ekranom?
Umirjeno bivanje na posestvu je za mnoge res sanjsko. Za povrh v Annini restavraciji pripravljajo izvrstne otoške dobrote. Gostom pa so na voljo še različna razvajanja: aromaterapija, refleksoterapija in različne tehnike sproščanja pretoka energije.
Hibiskusova dolina
Na Dominiki je idilično domovino našlo še več tujcev. V notranjosti otoka sem ob eni izmed številnih rek naletel na lično naselje lesenih bungalovov švedskega lastnika. Povsod so me spremljali dišeči grmi hibiskusa, po katerih so naselju dali ime Hibiscus valley inn – prenočišča v Hibiskusovi dolini. Leseni bungalovi premorejo nekaj bambusovega pohištva in veliko posteljo pod mrežo, ki te varuje pred nadležnim mrčesom. Največja privlačnost pa je veranda z visečo mrežo, v kateri je tako prijetno preživljati večere in jutra. V dolini je prijetno ostati nekaj dni ali celo tednov. Vsak dan se je mogoče brezskrbno podati na potep v okoliške gozdove, do nekaj kilometrov oddaljene obale ali pa v bližnji indijanski rezervat. V njem danes živi okoli 3000 Karibov. So milejših potez in svetlejše polti kot ostali otočani, ki so večinoma potomci nekdanjih črnih sužnjev in belcev. Karibi žal niso ohranili veliko kulturne dediščine, niti svojega jezika. Nekateri še poznajo posamezne besede, med katerimi so mnoge del otoškega jezika kreolščine. Tudi kakšna stara zgodba in del verovanj ter plesov se je še ohranilo. Nekaj sem jih lahko spoznal med etnološko prireditvijo v Hibiskusovi dolini. Karibi namreč dobro sodelujejo z lastnikom bungalovov, ki med drugim prodaja njihove izdelke. To je eden izmed virov zaslužka Indijancev. Sicer pa se preživljajo podobno kot večina otočanov, predvsem s kmetijstvom in ribištvom.
S fotoaparatom nad kite
Otok premore le nekaj manjših peščenih plaž. Bolj privlačno je vedno toplo morje, ki je pravi paradiž za ljubitelje šnorkljanja in potapljanja. Med drugim posebno doživetje ponuja potapljanje med mehurčki. Podzemna vulkanska aktivnost namreč sprošča pline, ki se dvigujejo na površje v obliki mehurčkov. Nič čudnega, da so kraj s tem naravnim fenomenom poimenovali kar Šampanjec.
Čisto morje in obilje hrane v okoliške vode privablja tudi kite, ki se zadržujejo tu preko celega leta. Zato je vredno zapluti z eno izmed manjših ladij, s katerimi organizirajo opazovanje kitov. Kar precejšnja verjetnost je, da boste deležni ene najlepših predstav, ki jih ponuja narava! Še posebej atraktivna so srečanja s kiti glavači, ki se z visoko dvignjeno repno plavutjo potopijo tudi več kot tisoč metrov globoko. Med našim previdnim oprezanjem so značilno predstavo ponovili kar nekajkrat, a smo jo vsakič znova pospremili z občudovanjem.
Papiga na zastavi
Dominika je samostojna od leta 1978. Večina domačinov se preživlja s kmetijstvom, predvsem z gojenjem banan in kokosovih orehov. Nekaj zaslužijo tudi s turisti, ki na otok prihajajo predvsem z velikimi ladjami križarkami. Otočani se radi pohvalijo z lepimi poštnimi znamkami. Zanimiva pa je tudi državna zastava, sredi katere je velika zelena papiga sisserou. Ta ogrožena ptica zraste do pol metra. Najti jo je mogoče samo na Dominiki, kjer živi manj kot dvesto teh velikih papig.
Na le 754 km2velikem otoku živi manj prebivalcev kot v večjem slovenskem mestu. Kljub nižjemu življenjskemu standardu so videti mnogo bolj zadovoljni z življenjem kot povprečni Evropejci. To v deželi z večno toplim podnebjem in daleč stran od nervoznega vrveža velikih mest niti ni težko. Dovolj je, da premorejo streho nad glavo, košček zemlje, na katerem uspevata sadje in zelenjava, ter vsaj priložnostno zaposlitev …
V nekdanji britanski koloniji se je kot uradni jezik ohranila angleščina, najbolj priljubljen šport je kriket, vozijo pa po levi strani ceste. To pa je pravzaprav skoraj vse, kar jih veže z nekdanjimi kolonizatorji.
Igor Fabjan
