Potica je naše najbolj praznično pecivo
Profesorja dr. Janeza Bogataja, priznanega slovenskega etnologa, ki je opravil številne raziskave s področja kulinarike in gastronomije, kulturne dediščine, šeg in navad, dobro poznajo mnogi. On pa odlično pozna skoraj vsak zaselek v slovenskem kulturnem prostoru, njihove šege, navade, praznike. Z njim smo se tokrat pogovarjali o vidiku in pomenu velike noči in sodobnem doživljanju tega praznika.
Kakšen je pravzaprav pomen velike noči?
Velika noč je, poleg božiča, eden od dveh največjih krščanskih praznikov. Temelji velike noči segajo daleč nazaj v predkrščansko obdobje in so povezani z razmerjem med človekom in spremembami v naravnem okolju, z vsakoletnim vnovičnem stopnjevanjem sončeve moči. Praznik ne sodi med solarne, ampak med lunarne praznike. Velika noč se vedno določi po prvi spomladanski polni luni. V krščanstvu je obdobje velike noči dobilo nove ikonografske razsežnosti, povezane s Kristusovo smrtjo, njegovim vnovičnim vstajenjem od smrti in vnebohodom. Praznik je prisoten v celotnem krščanskem svetu, v Sloveniji pa ima nekaj specifičnih posebnosti, predvsem na zunanji ravni. Če omenim dve posebnosti – ena je cvetna nedelja, kjer v svetovnem merilu predstavljamo posebnost s cvetnonedeljskimi butarami. Druga pa je način okraševanja velikonočnih jajc oz. pirhov, kjer se je do danes ohranilo nekaj starejših oblik okraševanja, po drugi strani pa nastajajo tudi nove sodobne in kreativne rešitve. Eden od slovenskih časopisov vsako leto naredi natečaj za slovenske pirhe in zanimivo je opazovati, kaj novega ljudje vse ustvarijo. Na natečaj je bil med drugim že prijavljen pirh, okrašen z mikročipi.
Kaj pa igre, povezane z veliko nočjo?
Na velikonočno nedeljo in ponedeljek se izvajajo različne velikonočne igre – valičanje, sekanje pirhov … To dokazuje, kako so se naši predniki znali sprostiti. Odvrgli so vse ostale skrbi in so se sproščeno zabavali. Zanimivo pa je, da te igre postajajo izjemno privlačne za mlade, tudi v urbanih okoljih, kar opažamo pri naših raziskavah. V mnogih okoljih v Sloveniji gre za oživljanje teh šeg. Je pa to popolnoma nasprotni model računalniških igram. To me navdaja s pozitivnim občutkom – da imajo tudi mladi ljudje, čeprav se tega pogosto niti ne zavedajo, opravka z žlahtnimi stvarmi. Igrajo se s pirhi, ne pritiskajo na tipkovnico in ne gledajo v ekran. Nimajo plastike v rokah, ampak imajo opravka z naravnim gradivom. Te igre so zelo enostavne, kar me veseli – dokazuje, kako smo ‘nažrti’ vseh teh supertehnoloških pretiravanj, ki so značilna za sodobne igre. Pirhe še vedno kotalimo, mečemo kovance vanje, da se zapičijo, nimamo pa še daljinsko upravljanih elektronskih kovancev, ki bi jih z droni metali v pirhe. (smeh)
Zakaj je potica tako pomembna v tem času?
To je naše najbolj značilno praznično pecivo. Priprava zahteva določene postopke, zahteva neko znanje že pri testu in potem je pričakovanje rezultata še toliko večje. Poleg tega pa je zelo okusna. Glede na nadeve poznamo več kot 100 vrst potic. Treba pa se je vprašati, do katere mere je to še potica in ne kaj drugega.
