»Podariti čas in sebe je najtežje in hkrati tudi najbolj nagrajujoče«
Dr. Nena Močnik, raziskovalka na Fakulteti za družbene vede, je aktivna prostovoljka že od študentskih let, ne samo v Sloveniji, ampak tudi v tujini. Z njo smo se pogovarjali o prostovoljstvu nasploh, pomenu in namenu prostovoljstva ter o tem, kaj lahko naredimo kot posamezniki.
Glede na to, da ste veliko časa posvetili prostovoljstvu – kako se preživljate?
Večinoma sem kot prostovoljka delala med študijem. Takrat sem praktično ves svoj prosti čas namenila prostovoljnemu delu, preko katerega sem nabrala res ogromno izkušenj, veliko prepotovala, spoznala različne ljudi in organizacije. Ker moram zdaj seveda bolj razmišljati tudi o finančni neodvisnosti, poskušam pri projektih, ki so sicer prostovoljsko naravnani, pomagati tudi tako, da sodelujem pri zbiranju sredstev – zase in tudi za ostale prostovoljce. Seveda to skoraj nikoli ni denar, ki bi lahko v celoti poplačal vloženo delo – gre bolj za simbolične finančne nagrade. Večino dohodka pa si sicer prislužim z raziskovanjem in poučevanjem – zaposlena sem na Univerzi v Ljubljani.
Vsi želimo pomagati, ker se ob tem dobro počutimo. Zato se mnogi pogosto odločajo, da pomagajo v obliki poslanih smsov, vendar tu potem manjka stik s tistimi, ki pomoč potrebujejo. Kako to komentirate? Kako drugače je, če imamo možnosti imeti fizični stik s tistimi, ki potrebujejo našo pomoč?
Oblike prostovoljne pomoči so seveda različne. Podariti čas in sebe je na neki način najtežje in hkrati verjetno tudi najbolj nagrajujoče, kar se tiče ‘dobrih občutij’, ki jih omenjate. Hkrati mislim, da je vsaka pomoč že posledica nekega razmisleka, torej razloga, argumenta, zakaj se nekdo odloči pomagati. Četudi samo podarite en evro preko smsa, ste ga podarili, ker ste nekako našli v situaciji, poistovetili ali zgolj razvili sočutje. Obstajajo nekatere vrste prostovoljstva, kjer posameznik občuti sočutje, ne čuti pa dovolj moči, da bi se neposredno soočil s situacijo, ali pa morda nima veščin in znanja, s katerim bi lahko pomagal. Pogosto pa je prostovoljstvo povezano tudi s siceršnjo ekonomsko situacijo posameznika: v večini primerov si morate recimo stroške prevoza, prehrane in bivanja, kriti popolnoma sami. Potem je tu še faktor razporeditve časa pa družina, prostočasne dejavnosti … Na splošno pa ne bi rekla, da lahko damo fizični pomoči prednost pred finančno. Po navadi, recimo v trenutni begunski krizi, je potrebna tako materialna pomoč (npr. obleke) kot tudi pomoč posameznikov na terenu. In, ne nazadnje je pomembna tudi pomoč tistih, ki donirajo denar.
Večkrat ste omenili trenutno begunsko krizo – tudi tam ste bili prostovoljka. Kakšna je bila ta izkušnja?
Odgovoriti na vprašanje o prostovoljnem delu med begunsko krizo je zelo obširno in kompleksno in bi verjetno zahtevalo še en intervju. Zelo na kratko: glede na to, da se je bilo na situacijo treba odzvati praktično čez noč, brez kakšnih priprav ali usposabljanj, je bil odziv dober, pomoč pa vsekakor učinkovita. Žal so v vse skupaj preveč posegli mediji, z obširnimi poročanji so povzročili zelo veliko škode, na vseh vpletenih straneh, tudi med tistimi, ki so vse skupaj samo opazovali in komentirali.
Celoten prispevek dostopen v februarski številki revije.
