Ninna Kozorog: »Najiskrenejša dobrota je tam, kjer je največja beda«

Ninna Kozorog je specialistka nevrologije, zaposlena na Oddelku za nevrokirurgijo mariborskega kliničnega centra, ‘mama’ in dolgoletna vodja društva Humanitarček, aktivistka in zadnja leta kolumnistka. V prostem času zase pravi, da je predvsem ‘raztreščena’ Ninna, ki ji uspe od doma do službe vedno izgubiti ključe ali slušalke, a ji jih sosedje prijazno vračajo. Iz nje prekipeva energija, ki jo črpa predvsem v naravi. Verjame v prijaznost do vseh ljudi, med vsemi svojimi vlogami pa ne preklaplja – poskuša jih živeti, kot da so del nje, del Ninne.

Vse, kar počnete, je torej del vas?

Če mi katero koli vlogo odvzameš, je, kot bi mi vzel en ‘n’ v imenu. Saj bi preživela, le ne bi bila več jaz.

Vaš vsakdan je torej preplet vsega? Kako poteka?

Jutranja kava. Obvezna glasba na slušalke do službe. Služba. Humanitarčki. Narava. Ljudje, ki so mi blizu.

S čim se največ ukvarjate?

Po burnih letih specializacije sem našla svoje mesto na nevrokirurškem oddelku. Sem nevrologinja in programerka, zdaj se ukvarjam z intraoperativnim monitoringom.

Vam delo prinaša zadovoljstvo?

Rada sem zdravnica. Rada imam ljudi. Težko pa včasih razumem to nastrojenost že v startu, ko ljudje pridejo k specialistu. Besni na sistem, besni na nas … In bi jim človek najraje rekel: »Tudi mi smo del sistema! Tudi nam ni ‘fajn’, da so čakalne vrste, da imamo odmerjen čas.«

To lahko razumemo kot kritiko zdravstva … Kaj je največja težava v sistemu?

Manjka nam časa. Za bolnike, ne nazadnje pa tudi zase. Kako naj bo zdravnik nasmejan, če ga tišči na stranišče od 8. ure zjutraj, zunaj pa se drenja kopica ljudi? Tudi zdravniki smo ljudje – in če bi nam sistem dal čas, bolniki pa včasih privilegij biti človek, bi bilo lažje. Vsem nam.

Kako naj bo zdravnik nasmejan, če ga tišči na stranišče od 8. ure zjutraj, zunaj pa se drenja kopica ljudi? 

Kako bi našli rešitev, da pacienti ne bi besneli na zdravnike?

Primarni nivo je preobremenjen, kolegi družinski zdravniki ne zmorejo več. Kako naj v nekaj urah poslušajo 70 in več bolnikov? Bolniki imajo občutek, da se jih ‘štanca’, povzdignejo glas. Dekompenzirani družinski zdravniki jih napotijo naprej. Isto se zgodi potem na sekundarnem in terciarnem nivoju. Bolnik se na koncu ‘kotali’ po sistemu, ne da bi lahko povedal: »V resnici me ne boli ravno glava, ampak pravzaprav vrat«. In ko pride do svojih deset minut, je že tako jezen in obupan, da na zadnjega v tej piramidi povzdigne glas. Kot vedno pravim – preveč se borimo drug proti drugim, zdravniki in bolniki. Šele ko bomo stopili skupaj, potrkali na ista vrata, in to vrata sistema – bomo dosegli spremembe. Zdravniki ne želimo enormnega dviga plač, želimo pa dobre pogoje za delo!

Enkrat sva govorili o tem, kako je biti ženska v današnjem ponorelem svetu. Kako vi pri vsem, kar počnete, skrbite za žensko v sebi?

Sivkino olje – litri za mojo kožo, izparilnik z vonjem sivke, hitri skok v savno in pobeg s knjigo v kopeli. Ženska v meni pa rada tudi kuha in peče. Zase in za druge. Se mi zdi, da z ljubeznijo skuhano kosilo včasih naredi toliko kot hektolitri dišeče pomade. Vsaj v mojih očeh.

Kje črpate energijo?

Želela bi si reči v ljudeh, a žal ne gre vedno. Zato ostane narava – gore, kolo. Pa seveda glasba in hitro risanje – tudi na papirnate prtičke.

In Humanitarček …

Humanitarček je del mene. Zelo enostavno. In ponosna sem, da je postal tudi del osebnosti tistih, ki so vanj aktivno vključeni leta. Je malo gibanje, je opomnik, da smo boljši. Da dajemo. Dan za dnem.

Kako se vam je porodila ideja za društvo?

Humanitarček ni bila samo moja ideja, je pa res, da sem ‘mama’. Tista, ki bdi, gnjavi, kdaj kara. Uradno smo društvo za promocijo humanitarne dejavnosti in točno to je naš cilj že leta. Promocija malih del. Vračanje zavedanja, da lahko največ naredimo prav mi. Zakaj bi npr. kupili nekaj nogavic, ko pa jih lahko poiščemo doma? Ljudje smo siti zbiranja denarja, tudi jaz sama. Po drugi strani pa npr. ne vemo, kam bi s premajhnimi kavbojkami ali starim, še dobrim vzglavnikom. Ali morda s kupom slivove marmelade, ki smo jo ob dobri sezoni pripravili, a je nismo pojedli.

Večji del pomoči v društvu namenjate brezdomcem …

Humi je našel svoje poslanstvo med vračanjem dostojanstva brezdomcem, destigmatizacijo in opozarjanjem, kako tanka je črta med njimi in nami. Niso vsi alkoholiki, neizobraženi. Daleč, daleč od tega. V tem hitrem tempu je za izgubo vsega dovolj samo ena napačna odločitev. Druga skupina so starostniki. Beda, v kateri živijo na jesen življenja, je včasih nepredstavljiva.

Je med njimi kakšna zgodba, ki se vas je posebej dotaknila?

Vsaka zgodba je zgodba zase, malo opraska srce vseh, ki se vanjo vpletemo.

Vsaka zgodba je zgodba zase, malo opraska srce vseh, ki se vanjo vpletemo. 

Katera akcija Humanitarčka vam je osebno posebej ljuba?

Uh. Vse so mi ljube. Seveda – ‘Skriti Božiček’ za brezdomce s pismi brezdomcev iz vse Slovenije pa njihova sreča ob odpiranju daril. Paradna decembrska akcija ’30 dni za 30 srčnih dejanj’. In vse male, ki si jih namislimo: ‘Naključna prijaznost’, ‘Bookcrossing’. Pa zdaj portal ‘Dobrodelko’, kjer združujemo potrebe vseh društev in posameznikov.

Naključna prijaznost je drugačna …

Res je. Je akcija, za katero ne potrebuješ ničesar, le voljo, zamisli. Je brezčasna, za kogar koli, kjer koli, kadar koli. Ni le dobrodelna akcija, je bolj gibanje. Že če danes nekomu pridržite vrata, ste zraven. In pravijo, da je naključna prijaznost bolj nalezljiva od gripe. Pomoč neznanca ali dobra gesta namreč v dveh od treh primerov spodbudi tistega, ki jo prejme, in živi naprej. In dejansko tako lahko vsak izmed nas spreminja svet. Zelo, zelo realno in zares.

Dejansko lahko vsak izmed nas spreminja svet. Zelo, zelo realno in zares. 

Verjamete v to, da smo ljudje dobri? Prijazni?

Nekje v svojem srcu smo. Le odvisno je, koliko nekih krast življenja se je nabralo okrog te sredice. Je pa res – najiskrenejša dobrota je tam, kjer je največja beda.

Je po vaših izkušnjah potrebno veliko truda za to, da si prijazen do vsakogar?

Je. Prijaznost rodi prijaznost. A današnji tempo je prehiter. In potem smo odtujeni … Pa še en vidik je – tako smo odtujeni, nevajeni prijaznosti, da si marsikdaj prijazno gesto razlagamo napačno. Npr. če zjutraj sodelavcu prinesemo kavo, bo prej mislil, da je to del osvajanja kot samo prijazna gesta. Ali če neznancu v nalivu podarimo dežnik – večina misli, da je ‘fora’, skrita kamera.

Prijaznost rodi prijaznost. A današnji tempo je prehiter.

Se vam je že kdaj zgodilo kaj takega? Da so vašo prijaznost zamenjali za kaj drugega?

Ah, seveda. Ko sem dobila napačno kavo – res ne pijem drugačne kot bele – in sem jo želela podariti neznancu za seboj, mi je zabrusil: »Sem pa poročen.«. Gospa, ki sem ji hotela podariti dežnik, ga ni želela vzeti, ker »ne bo na skriti kameri«. Takrat se nasmeješ in greš naprej. Kavo sem nato položila na poličko s pripisom »Podarim, saj ne pijem brezkofeinske«. Dežnik pa sem podarila naslednji gospe.

 

Z Ninno sva se pogovarjali marca za revijo Lupa (april 2019).