Boksar svetovnega ranga, oče dveh otrok, mož, Mr. Simpatikus – tako in še kako drugače bi lahko opisali našega tokratnega sogovornika, Dejana Zavca. Z njim smo se pogovarjali o boksu, beseda pa je tokrat tekla tudi o otroških norčijah, odraščanju v internatu in delu na kmetiji.
1. Odraščali ste na kmetiji – kako se spominjate svojega otroštva?
Otroštvo je bilo pestro. Rekel bi, da sem zgodaj – pri petih letih – nekaj časa živel pri teti. Takratna socialna služba je poskrbela, da sem bil odstranjen iz okolja, kjer sta vladala alkoholizem in nasilje v družini ter bil nameščen v internat. In to je tisto, zaradi česar sem drugačen. V 4. oz. 5. razredu sem konce tedna največ časa preživljal pri teti na kmetiji. Največ pa mi je takrat pomenilo, da sem šel v miru spat in nisem imel pomislekov, kdo in kdaj se bo sredi noči fizično izživljal nad mano.
2. Pogosto vas vprašajo, kaj pogrešate pri boksu. Česa pa ne boste?
Rdeče linije. V fazi, torej nekje tri mesece pred tekmo, ni obdobja, ko lahko rečeš, danes pa bi šel malo teč. Ko prideš na trening, okoli 15 minut pripravljaš telo, da ga ogreješ, da si lahko naslednjo uro na rdečih obratih. To pomeni, da si tik pod pragom, ko si rečeš, ne gre več. Ko si ne moreš več reči, to bi pa lahko naredil boljše. To so ti obrati – dati svoj maksi-mum, ki pa pusti tudi določene posledi-ce – obrabe, zlome … V času kariere pa se nimaš časa kakovostno zdravit, ker je v ozadju toliko pogodb. Predvsem sem zdaj vesel, da tisto, kar sem leta ropal svojemu telesu, zdaj vračam nazaj.
3. Omenili ste, da tudi kaj skuhate – ste vešči s kuhalnico?
Ne ravno, ni mi pa to problem – ko kuham, uživam, se pa ne silim. Rad skuham kaj na žlico, jajčka, hrenovke … Izredno uživam v mesnih omakah, pečenkah – pravzaprav, dandanes ni tako zapleteno – prižgem ta-blico in pobrskam po receptih.
Celoten intervju je dostopen v julijski številki Eko dežele.
