<![CDATA[Ivo Ozebek je pri rosnih 22 letih doživel prometno nesrečo, ki ga je za vedno prikovala na invalidski voziček. Kriva je bila utrujenost za volanom, skupaj s prehitro vožnjo. Z nami je delil svojo izkušnjo, iz katere se je mnogo naučil in danes, pravi – polno živi naprej. Ivo prekipeva od volje do življenja in optimizma, s katerim pozitivno vpliva tudi na sogovornika.
Kdaj se je zgodila nesreča?
Marca 2002 pri svojih 22 letih sem imel prometno nesrečo z avtom, kriva je bila prehitra vožnja ter mojo zbranost in moje počutje. Bil se utrujen, za menoj je bilo okoli 600 prevoženih kilometrov, saj smo šli s prijatelji na izlet do obale, bila so večerne ure. Enega prijatelja sem peljal v Ljubljano, z drugim pa sva se vračala domov, ko se je zgodilo. Da bi bil bolj zbran, sem poskusil z bolj dinamično vožnjo. To je bila seveda napaka; ko si utrujen, so refleksi zelo slabi. Nisem razmišljal kaj se lahko zgodi. Moral bi se ustaviti, jaz pa sem samo videl, kako težko bom zjutraj vstal za v službo, in kako moram čim prej priti domov v posteljo.
»Da bi bil bolj zbran, sem poskusil z bolj dinamično vožnjo. To je bila seveda napaka; ko si utrujen, so refleksi zelo slabi.«
Kaj se je zgodilo?
Na ravnini, tik pred mojim domov v Idriji sva prehitela avto, nato pa sem kmalu povozil bankino, avto je obrnilo na bok, potem sva pa po boku drsela do ograje in čez. Vozniku, ki sva ga prehitela, se je zdelo čudno, da je najin avto kar izginil s ceste. Odločil se je preveriti in zagledal prevrnjen avto ter poklical pomoč.
Se spomnite vsega tega dogajanja?
Večine se spomnim, vsega gotovo ne, saj je bil šok zelo velik. Spomnim se, da nisem mogel premikati nog, da sem imel čudne mravljince in hude bolečine v križu. Takoj sem vedel, da je nekaj hudo narobe. S prijateljem je bilo k sreči vse dobro, mene pa so morali rezati ven iz vozila. Odpeljali so me v Klinični center, kjer sem dobil diagnozo – zlom osmega in devetega vratnega vretenca. Operirali so me in operacija je uspela, a poškodbe so bile prehude. Nesreča me je za vedno prikovala na voziček.
Sledila je dolga rehabilitacija?
Res je. Iz Kliničnega centra sem šel za tri tedne v Laško, nato pa v Sočo, kjer so me sprejeli na začetku maja; tam sem ostal pet mesecev. Preden sem se vrnil v svoje življenje, sem slabo leto dni preživel v bolnišnicah.
Pa vam bilo težko iti nazaj na cesto in v avto?
Da bi se bal iti s kom v avto – to sploh ne. Začetno negotovost je prinesel prilagojen avto na ročne komande. Na začetku kar nisem zaupal sam vase, bil sem zelo pazljiv, da ne bi slučajno naredil kakšne napake na cesti. Ampak s prevoženimi kilometri je tudi samozavest prišla nazaj.
Se je vaše življenje po nesreči povsem spremenilo?
Malo se je, seveda – treba je bilo razmisliti, kako z vozičkom do stanovanja, predelati avto … Sicer pa ostajam stari Ivo, pozitiven in dobrovoljen, družim se s starimi prijatelji, delam v istem podjetju kot prej. Sem se pa ojačal značajsko, duševno me skoraj nobena stvar ne more več zlomiti. Bolj sem trden in na realnih tleh. Sicer pa zdaj res počnem nove stvari. Če sem prej rad hodil po hribih, sem to disciplino zamenjal za kolo; v prostem času zdaj kolesarim, še vedno rad plavam. Vse to ostaja na rekreativni ravni, odločil sem se, da se ne bom profesionalno lotil nobenega šport. Malo bolj sem postal ‘ziheraš’, imam samo roke. Z rokami premikam celo telo, zato nanje pazim.
Ste že od nekdaj tako pozitivno naravnani?
Že od nekdaj sem tak. Moj značaj mi je zagotovo pomagal, da nisem potreboval veliko časa, da sem se sprijaznil s situacijo. V Kliničnem centru sem jaz tolažil bližnje, sem jim govoril, da bomo že, da bomo s skupnimi močmi vse premagali. In smo res. Nikoli se nisem smilil samemu sebi, zelo hitro sem želel postati samostojen.
»Veliko ljudi me sprašuje, kako sem se lahko tako hitro pobral. Jaz pravim, da je to tako kot zjutraj, ko se moraš odločiti, ali boš dobre ali slabe volje.«
Kaj vas je ‘držalo gor’ v najtežjih trenutkih?
Že v avtu, ko sem čakal na reševalce – tako se je vleklo, kot da bi trajalo celo noč – sem sicer upal na najboljše, a sem si rekel, da bom nesrečo vzel kot pobudo za naprej, da nima smisla vrteti časa nazaj, da se moram sprijazniti z usodo. Veliko ljudi me sprašuje, kako sem se lahko tako hitro pobral. Jaz pravim, da je to tako kot zjutraj, ko se moraš odločiti, ali boš dobre ali slabe volje. Samo dve možnosti sta. Če si slabe volje, če se obremenjuješ s stvarmi, ki si jih naredil, nisi naredil nič dobrega – ti se slabo počutiš, telo slabo deluje in še drugi okrog se slabo počutijo. Izkušnjo sem vzel kot šolo, v kateri sem se naučil, da ne bom več delal istih napak na cesti, napako pa sem se odločil deliti z mladimi … Tako se boljše počutim, to je boljše za moj organizem in vsi tisti okrog mene se počutijo boljše. Nasploh se mi zdi preveč črnih novic v svetu. Vsi se pogovarjajo, kdo je bolan, kdo se je ločil, slabe vesti vsepovsod … Prijateljem vedno rečem: »Dajmo se raje pogovarjati, kdo se je poročil« (smeh).
O svoji nesreči pripovedujete mladim na šolah in upate, da se bodo iz vaše izkušnje kaj naučili. Kako mladi sprejemajo vašo zgodbo?
Res je, svojo zgodbo delim na osnovnih in srednjih šolah. Nekaj časa je trajalo, da sem zbral pogum za nastop, potem pa sem si rekel: »Zakaj se ne bi kdo učil iz mojih napak?« in se opogumil. Učiteljice pogosto rečejo, da učenci in dijaki niso tiho tako pri nobeni šolski uri. Dijaki na srednjih šolah večinoma samo poslušajo mojo zgodbo, medtem ko imajo učenci v osnovnih šolah en kup vprašanj; sprašujejo vsevprek, še preden jaz povem zgodbo (smeh).
Kaj je vaše sporočilo mladim?
Če sem sam pred nesrečo v avtu in na cesti velikokrat preizkušal svoje meje in vozil čez meje svojih zmožnosti, pa zdaj vidim, da je treba iti dosti pod tisto mejo. Ljudje pa smo na žalost taki, da se nam mora nekaj zgoditi; šele to nas izuči, da začnemo življenje ceniti, da začnemo drugače razmišljati. Na cesti sem naredil napako, ki jo bom plačeval vse življenje. Zato vedno povem, da cesta ni kraj za preizkušanje svojih zmožnosti. Velika težava se mi zdi tudi odtujenost. Vozimo se po cesti in razmišljamo, kaj bomo doma skuhali, kaj vse moramo vse še narediti. Smo v drugem svetu, ne sodelujemo in ne spremljamo, kaj se v prometu dogaja. Povprečna starost ponesrečencev je ravno 22 let, kolikor sem bil jaz star ob nesreči. Vsem svetujem, da vozite premišljeno in po pameti, saj avto ali motor nista igrača, cesta pa ne dirkališče. Če se peljete po svojem voznem pasu, je bistveno manjša možnost, da pride do trka z nasproti vozečim vozilom. Prilagodite hitrost in način vožnje svojemu počutju, svojim zmožnostim, opremi avta in razmeram na cesti. Želim vam obilo sreče, tako na cesti, kot drugje.
Špela Šimenc
»Ljudje smo na žalost taki, da se nam mora nekaj zgoditi; šele to nas izuči, da začnemo življenje ceniti, da začnemo drugače razmišljati.«
Pogovore pripravljamo v sodelovanju z zavodom VOZIM, ki je bil ustanovljen z namenom širjenja gibanja ”Še vedno vozim – vendar ne hodim” na nacionalni pa tudi mednarodni ravni ter z namenom združevanja posameznikov – para- in tetraplegikov ter ostalih ponesrečencev v prometnih nesrečah – ki želijo svojo zgodbo širiti naprej… Z namenom, da se ne bi ponovila! Zavzemajo se za to, da bi vsak mladostnik, star med 15 in 22 let, vsaj enkrat slišal predavanje svojega vrstnika, ki je zaradi prometne nesreče prikovan na invalidski voziček ali kakorkoli drugače poškodovan.]]>
