Dr. Andrej Stare, eden najbolj priljubljenih slovenskih komentatorjev, je v pogovoru razkril, kateri so njegovi najljubši športi, kako se kot komentator vzdrži navijanja, beseda pa je tekla tudi o Planici.
Kako se komentatorji pripravljate na novo sezono smučarskih skokov in poletov?
Čeprav si veliko stvari zapišem, si nikdar nisem beležil, koliko časa porabim za spremljanje določenega športa. Včasih je to pet minut, včasih 20, včasih pet ur. Vsak dan pa je treba vedeti, kaj se dogaja, kje se dogaja, kje boš poiskal kakšno informacijo, kje boš kaj videl, slišal, vohal – vse čute je treba uporabiti.
Se Planica kaj zgleduje po ostalih zimsko-športnih centrih?
Mi imamo za vzornike Nemce in Avstrijce in govorimo: »Dajmo, tako kot oni, to je pravo!« Pred letalnico na Kulmu je ogromen travnik, ki ga preseka železnica. In tisti travnik so razlastili in ga dodelili tej skakalnici. Ljudi so izplačali in nihče ni protestiral. No v Planici nam tega ni uspelo narediti do pred nekaj leti. Smo se z vsakim, ki je imel dva kvadratna metra in ju v svoji gorenjski trmi ni dal, mučili.
Kako komentirate pogoje, v katerih komentatorji delate?
Jaz sem sicer zelo mlad fant in tisti, ki so tam delali v 80. letih, ne delajo več. Mislim, da sem po stažu najstarejši komentator verjetno na svetu. So se že kar navadili na to, da so razmere takšne, kot so. V Harrachovu so npr. razmere na letalnici kaotične; na Kulmu vsako leto tiste kontejnerje s komentatorskimi prostori postavijo drugam. Pred nekaj leti je tam pihal tak silovit veter, ravno toliko, da tistih kontejnerjev ni odpihnilo (smeh). In jaz sem se ravno pripravljal na prenos, malo me je ‘rukalo’, kot da bi bil potres 8. stopnje na Japonskem. In vstopi vojak ter se predstavi in mi pove, da me mora odstraniti, saj je nevarno za moje življenje. In sem pobral in pospravil aparature za prenos in jo pobrisal. Pogoji in razmere so v Planici vsej prej kot optimalni, tudi iztek med drugimi. Ljudje so vedno boljši navijači, vedno bolj sodelujejo in si želijo stika s tekmovalci, kar pa tekmovalci sicer, ko zmagujejo, imajo radi. Med samo tekmo pa ne. Se pravi – tudi sama organizacija bi bila lahko malce drugačna. To so mi sami tekmovalci povedali. Ko gredo tam mimo, jih nekje tisoč rok po rami udari in vsi bi se radi slikali in dobili podpis. Ni pa vedno vsem do tega. Morda bi jih bilo dobro malce bolj zaščititi. Pa da še enkrat povem – Planica je fantastična. Jaz tam vsako leto doživim kaj lepega. Upam, da bo Planica dolgo živela, in da bom jaz še dolgo prihajal tja. Velja pa omeniti, da se vsak skakalec boji letalnice. Meni je Robi Kranjec rekel, da vsakič, ko vidi, da skače na poštno znamko, ga majčkeno stisne. Ko pa se požene v smučino, se osredotoča, da bi prišel v tisto odrivno cono in naredil odriv čim boljše. Poleti so res nekaj fantastičnega.
Kot komentator se morate vzdržati navijanja – kako vam to uspeva?
Gledalci imajo eno svojo anomalijo, ki je popolnoma normalna – so opredeljeni, navijači in navijaško razpoloženi. Jaz pa ne – nikoli nisem bil in nikoli ne bom. In to je težava teh ljudi. Ko prenašaš nogometno tekmo med Olimpijo in Mariborom, si ‘a priori’ proti Mariboru. To je konstrukt, ki ne drži. Isto je bilo pri hokeju, ko se je to dogajalo med Olimpijo in Jesenicami. To je za tiste reveže, ki so opredeljeni rdeče ali zeleno. Meni je popolnoma vseeno. Jaz lahko pokažem svoja čustva v prid nekomu, ko igra slovenska reprezentanca, ali ko igra slovenski klub proti tujemu klubu. Pokažem tudi pozitivna čustva do Petra Prevca, pri čemer ne smem biti nepravičen do drugih. Nikoli, ko prenašam skoke, ne smem reči, da upam, da bo Freund skočil malo. Ker si tega ne dovolim. Tudi on je spoštovanja vreden športnik, ga poznam in je krasen fant. Jaz nikoli nisem opletal s temi besedami. So pa drugi, ko so bile te eskalacije med derbiji pri hokeju in nogometu.
13 let ste bili zdravnik pri Nogometnem klubu Olimpija in tudi v reprezentanci …
Tako je – to so še vedno ‘moji fantje’. Jasmin Handanovič, ki je že vrsto let vratar Maribora, je bil pri meni v klubu od 18. leta starosti. On je bil tretji vratar pri nas, poznam njegove osebne težave, njegova družina je hodila k meni. Jaz tega nikoli ne razpredam. In ko se s temi ljudmi srečamo, si pokažemo, da smo naklonjeni. Ko sem bil v reprezentanci nekakšen tehničen vodja, v 90. letih, smo bili na turnirju na Malti in sem šel z avtom po Zlatka Zahoviča, ki je takrat prišel iz Portugalske. Midva imava en prekrasen odnos. Tudi z Miranom Pavlinom – on me vedno objame in sva pozitivna. In to ne glede na to, ali imaš ti vijoličasto majico ali zeleno – mi je popolnoma vseeno. Jaz pravim: športno prijateljstvo je več vredno kot vse. Ko srečam svoje nekdanje igralce, ki sem jim kot zdravnik ogromno pomagal, smo vedno veseli eden drugega.
Nekoč ste izjavili, da vam je, med vsemi športi, ki jih komentirate, najtežje komentirate atletiko – zakaj?
To je dejstvo. Atletika je šport, sestavljen iz 47 panog, vsaka je različna in na enkrat jih poteka šest. In spremljati atletiko pomeni, da spremljaš 47 športov naenkrat. In vsak je drugačen.
Niste pa samo komentator skokov – še en šport vam je izredno pri srcu in to je hokej. Kaj pa ostali športi?
Redno spremljam hokej, bolj, kot si mislite. Ko me vprašajo, hokej ali skoki, jim vedno povem, da so moji najljubši športi štirje: nogomet, atletika, hokej in skoki.
Kristina Žnidar
