Slovenska narečja – kjer ima vsaka vas svoj jezik

Med vsemi slovanskimi jeziki ima slovenščina največ narečij – več kot 40. Meje med njimi niso ostre, vendar je zelo možno, da se Prekmurec in Primorec ne bosta razumela med seboj. ‘Kú:lk’ narečij torej ima slovenski jezik?

Izjemna pestrost slovenskih narečij

Slovenski jezik je med slovanskimi jeziki najbolj členjen, saj je na stiku med romanskimi in germanskimi vplivi. Kot vsak jezik je tudi narečje živ organizem, ki se neprestano spreminja, saj se narečja prepletajo med seboj ali prevzemajo druge besede. Narečja spadajo med neknjižni jezik, za njih pa je značilno, da se govorijo le na določenih območjih. Kaj hitro se lahko zgodi, da ima vsaka vas svoj jezik. Znanstveno preučevanje slovenskih narečij se je pričelo pred 160 leti, ko je Rus Sreznjevski napisal razpravo o slovanskih narečjih, danes pa narečje preučujejo na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša. Prvo klasifikacijo narečij, kot jo poznamo danes, je leta 1931 prvi naredil Fran Ramovš.

Pestrost narečij je posledica več dejavnikov

Slovenski jezik, ki ga v domovini in zamejstvu govori približno dva milijona ljudi, je razdeljen na sedem narečnih skupin – koroška, primorska, rovtarska, gorenjska, dolenjska, štajerska in panonska, ki skupaj sestavljajo več kot 40 narečij. Nekateri raziskovalci slovenski jezik delijo v še več manjših narečnih skupin, velika narečna razčlenjenost na majhen območju pa je posledica zgodovinskega razvoja (stiki s staroselci, cerkevnoupravne in deželne meje, kolonizacije), geografskih značilnosti (vpliv gora, obširnih gozdov, rek), ter znotrajjezikovnih značilnosti (različni naglasni premiki, sprejemanje besed iz drugih jezikov).

Med zanimivejše narečne besede zagotovo sodijo betula (gostilna), ašnprehar (pepelnik), ftojnka (regrat) ali kalcete (nogavice).

Narečja se med seboj zelo razlikujejo

Za gorenjsko narečje so značilni dolgi in kratki poudarjeni samoglasniki, končnica za orodnik ednine in dajalnik množine se končna z –am (s stolam). Med značilne besede sodijo kú:lk (koliko) ali či:kla (krilo). V štajerskem narečju je prišlo do akutiranja kračin v nezadnjih zlogih, kaj je zlasti vidno v primeru /ê/, saj se streha izgovarja kot streiha, cesta pa kot ceista. Samoglasnik /u/ je v nekaterih predelih prešel v /ü/, in tako so nastale besede kot je müha.

Kristijan Horvat