Slovenija je v skladu z Okvirno konvencijo Združenih narodov (ZN) o podnebnih spremembah (UNFCCC) in Kjotskim protokolom pripravila 7. državno poročilo, kot njegovo prilogo pa tudi 3. dveletno poročilo. Pomemben potencial za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v Sloveniji je povečanje učinkovite rabe končne energije v vseh sektorjih.
Tako kot drugod po svetu tudi v Sloveniji že opažamo spremembe v podnebju in na vodnem stanju. Bistvene spremembe, ki so bile zaznane v preteklih letih:
– Segrevanje ozračja. Podnebne spremembe se najbolj očitno kažejo s segrevanjem ozračja. Na podlagi homogeniziranih časovnih nizov, znaša linearni trend segrevanja v obdobju 1961–2011 okoli 0,34 °C/desetletje, kar pomeni, da se je v tem času povprečna temperatura zraka dvignila za 1,7 °C. Na vzhodu države je ogrevanje opaznejše kot na zahodu. Ogrevanje je bilo največje spomladi in poleti.
– Zmanjšanje padavin. Letno povprečje padavin za celotno ozemlje Slovenije se je v obdobju 1961–2011 zmanjšalo za okoli 160 mm. Zmanjšanje je bilo večje v zahodni in južni Sloveniji. Približno polovico zmanjšanja lahko pripišemo pomladnim mesecem, v ostalih letnih časih pa je sprememba precej manjša.
– Več naravnih katastrof. Posledice podnebnih sprememb se odražajo v vse pogostejših naravnih katastrofah, ki so povezane s preobilico ali premalo vode. Izvedene analize trendov pretokov iz podatkov državnega hidrološkega monitoringa kažejo na zmanjševanje vodnih količin v Sloveniji ter na daljšanje obdobij z malimi pretoki. Negativen trend srednjih letnih pretokov je očiten zlasti po letu 1980, ko se je začelo zavedanje o podnebnih spremembah. Pri številu visokovodnih dogodkov je zaznan trend večanja zlasti v osrednjem in vzhodnem delu države. Spremembe so zaznane tudi pri temperaturi vode, ki se opazno zvišuje predvsem v poletnih mesecih.
– Povečana poraba energije. Oskrba z energijo se je po letu 1992 večinoma povečevala in je v letu 2008 dosegla vrhunec, ko je bila za 50 % večja glede na leto 1992. Zaradi krize, ukrepov učinkovite rabe in tudi milejše zime se je potem v glavnem zniževala in bila v letu 2015 za 15 % nižja. V letu 2016 se je ponovno opazneje povečala, za 3,4 %, na 6.727 ktoe. K rasti je največ prispevala povečana poraba naftnih proizvodov. V strukturi oskrbe z energijo so leta 2016 prevladovala tekoča goriva (34%), sledila je jedrska energija (22%), naraščajoči delež obnovljivih virov energije se je izenačil z deležem trdnih goriv (17 %), zemeljski plin pa je dosegel 10-odstotni delež. Neto uvoz električne energije je predstavljal-2 % v strukturi skupne rabe energije (več električne energije je bilo izvožene kot uvožene). Med fosilnimi gorivi Slovenija proizvaja le trdna goriva.
– Večja proizvodnja energije. Celotna proizvodnja električne energije je leta 2016 znašala 16.500 GWh. Največ električne energije je bilo proizvedeno iz jedrske energije (35 %), sledila je proizvodnja iz obnovljivih virov energije z 31 %, proizvodnja iz trdnih goriv pa je prispevala 30 %. Proizvodnja iz zemeljskega plina in tekočih goriv je majhna. Glede na leto 1992 je bila celotna proizvodnja višja za 37 %, glede na leto 2000 pa za 21 %.
– Povečan obseg prometa in s tem emisij. Obseg cestnega tovornega in avtomobilskega prometa se je v Sloveniji do začetka krize v letu 2009 vztrajno povečeval. Povečevanje je bilo posledica vse večjega števila vozil in povečevanja povprečnega števila prevoženih kilometrov. Število potniških kilometrov (pkm) v javnem cestnem potniškem prometu se je zmanjševalo, delež prevozov z osebnimi avtomobili pa je naraščal in presegel 86 % in se ohranil na tej ravni tudi v naslednjih letih. Slovenija je zaradi lege močno izpostavljena tranzitnemu prometu, ki zlasti v tovornem prometu pridobiva na deležu. Povečevanje emisij toplogrednih plinov (TGP) iz prometa je bistveno prispevalo k povečevanju skupnih emisij. Stopnja motorizacije prebivalcev Slovenije se je v preteklem desetletju naglo povečevala, po letu 2008 pa se je rast povsem umirila in se je ponovno okrepila šele v zadnjih dveh letih.
– Povečana količina odpadkov. Skupna količina nastalih odpadkov, ki se je v krizi zmanjševala, se v zadnjih letih povečuje. V letu 2015 je v Sloveniji nastalo okoli 5,2 mio. ton različnih vrst odpadkov, kar je za okoli desetino več kot v letu prej in za 16 % več kot v letu 2012, ko je bila, zaradi spremenjene metodologije in upada poročanih količin gradbenih odpadkov, zabeležena najnižja količina nastalih odpadkov. Največ je gradbenih odpadkov, ker imajo veliko maso. Preostala petina nastalih odpadkov je komunalnih, torej odpadkov iz gospodinjstev. Njihova količina se je v obdobju 2012–2015 povečala za okoli četrtino. Posebej problematični so nevarni odpadki, med katerimi je največ kemijskih spojin in drugih kemijskih odpadkov; njihova količina dolgoročno narašča, v skupaj nastalih odpadkih pa imajo okoli 3-odstotni delež.
– Več predelave odpadkov. Hitreje kot nastajanje se povečuje predelava odpadkov, odlaganje pa se zmanjšuje. V letu 2015 je celotna predelava odpadkov znašala okoli 6,9 mio. ton, kar je za 13 % več kot leto prej in skoraj dvakrat toliko kot pred desetletjem. Delež zasipanja in priprave na predelavo, ki je bil v začetku krize najnižji, se povečuje, tako da se je dejanska predelava zmanjšala na manj kot polovico količine celotne predelave odpadkov. V ravnanju se je drugo leto zapored nekoliko povečalo recikliranje, ki je z okoljskega stališča zelo zaželen postopek ponovne predelave, a je bilo še vedno precej nižje kot v času krize. V obdobju po krizi obdobju zadnjih treh let se je količina recikliranih odpadkov povečevala, kljub temu pa se je njen delež v celotni predelavi zmanjšal in je znašal 42 %. Hkrati se je odlaganje odpadkov, ki je v hierarhiji ravnanja na zadnjem mestu, še naprej uspešno zmanjševalo. V letu 2005 je bilo odloženih 28 % vseh nastalih odpadkov, v letu 2015 pa le še 5 %. Delež odloženih odpadkov se je še naprej zniževal tudi med komunalnimi odpadki in je znašal okoli 23 %, kar je nekoliko bolje kot v povprečju EU. Ločeno zbiranje komunalnih odpadkov predstavlja že 69 %, kar je 57 odstotnih točk več kot pred desetimi leti.
Nujno potrebno ukrepanje
Slovenija se zavzema za ambiciozne cilje zmanjšanja emisij TGP, nacionalno, na ravni EU in v svetovnem merilu, kar bi skupaj omogočilo doseganje ciljev omejitve rasti povprečne svetovne temperature pod 2 stopinji Celzija glede na predindustrijsko raven v skladu z zavezami Pariškega sporazuma iz leta 2015. Za doseganje tega cilja pa je treba upoštevati načelo skupne, a različne odgovornosti in individualnih zmožnosti posameznih držav, ter aktivno pomoč razvitih držav za izvajanje ukrepov v državah v razvoju. Slovenija se zaveda, da je za ohranitev človeških in naravnih sistemov ter biotske raznovrstnosti in za preprečitev podnebnih neravnovesij večjega obsega takšno ukrepanje nujno potrebno.
Vir: MOP
