Kako se Japonska spopada z onesnaževanjem?
Japonska se je že v 70-ih letih prejšnjega stoletja začela ukvarjati z reševanjem okoljskih problemov, ko je raven trdnih delcev (PM2.5) okoli mest nevarno narasla.
V tistem času so Japonsko poganjali predvsem oglje, les in plin, kar jo je takrat že uvrstilo med najbolj tehnološko napredne države. Vlade so zaporedoma zamižale na eno oko in se namesto na onesnaževanje zraka in vode fokusirale na potrebe gospodarstva. A leta 1986 je bil sprejet Osnovni zakon nadzora onesnaževanja okolja, tudi zaradi smrtonosne bolezni Minamata in porasta astme.
Od takrat se Japonska proti onesnaževanju bori na več načinov:
- preskok v nacionalni politiki, ki dovoljuje lokalnim oblastem, da zaostrijo standarde bolj od državnih
- spodbujanje gospodarstva k rabi okolju prijaznih tehnologij in politik
- posodobitev starih in neučinkovitih elektrarn in tovarn
- investicije v tehnologijo za nadzor onesnaževanja
- izobraževanje javnosti in gospodarstva
En večji izzivov je bil pepričati gospodarstvo, da se prilagodi. “Onesnaževalna dieta 70ih’ je v ta namen prinesla 14 zakonov s tega področja. Sicer ti niso popolnoma zaustavili onesnaževanja, so pa predstavljali začetek japonske poti do danes, ko je Japonska glavni oskrbovalec z obnovljivo energijo in tehnologijo proti onesnaževanju iz skupine G7.
Hidrogensko mesto, sončna elektrarna na smetišču in manj plastike
Mesto Kitakyushu je bilo nekoč polno umazane energije, danes pa eno vodilnih v obnovljivih virih. Prihodnost pa, po mnenju lokalne oblasti, leži v hidrogenu. V partnerstvu z raziskovalno zvezo hidrogena so namreč ustvarili t.o. hidrogensko mesto. To z energijo iz hidrogena zalaga tako naselja kot industrijske cone, direktno po ceveh.
Mesto Kawasaki je zgradilo največjo solarno elektrarno na Japonskem na smetišču industrijskih odpadkov.
Tokio še naprej budno spremlja kakovost zraka, sploh v luči prihajajočih Olimpijskih iger. Vsebnost delcev se je sicer močno zmanjšala, a problem še ni rešen, vlada pa verjame, da lahko raven še zniža. Za cilj so si med drugim zadali, da do leta 2050 zmanjšajo emisije skoraj na nič, prav tako imajo v načrtu zmanjšanje plastike za enkratno uporabo za 25% do leta 2030 in hkrati močno povišanje deleža recikliranja plastičnih odpadkov.
Vir: AZO
