Z znanjem in izkušnjami v gore pozimi – iz prve strokovne roke in ne z družbenih omrežij

Zimskemu obisku gora dajejo pečat nižje temperature, krajši dan, zaprte planinske koče in specifične snežne razmere, zato odhod v gore pozimi zahteva natančno načrtovanje, pridobivanje informacij s terena, upoštevanje osebnih izkušenj, ustrezno opremo in znanje njene uporabe. Zato se v gore odpravimo premišljeno in odgovorno, znanje pa pridobimo pri kredibilnih in strokovno usposobljenih kadrih in ne na družbenih omrežjih, sta na novinarski konferenci Planinske zveze Slovenije (PZS) 11. decembra, na mednarodni dan gora, na Krvavcu poudarila strokovni sodelavec PZS in gorski reševalec Matjaž Šerkezi ter načelnik Vodniške komisije PZS in inštruktor planinske vzgoje Franc Gričar.

Slovensko visokogorje je pod debelo snežno odejo, nižje pa so planinske poti spolzke zaradi vlage in poledenele podlage, je strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije in gorski reševalec Matjaž Šerkezi predstavil trenutne razmere v gorah: “Stopnja nevarnosti snežnih plazov je druge stopnje po evropski petstopenjski lestvici, in sicer nekje nad 1800 metri nadmorske višine, problematičen je predvsem napihan sneg. Planinske poti in brezpotja so na tej višini poledeneli zaradi inverzije in nizkih nočnih temperatur. Severna pobočja, stene, grape, predvsem osojne strani, so zasnežene, sneg je trd, zbit in poledenel. Na nižje ležečih predelih, predvsem v gozdu, nevarnost predstavlja suho listje, ki že samo po sebi drsi, pod njim pa se skrivajo mokre korenine in kamenje, ponekod tudi poledenela podlaga. So pa trenutno razmere v sredogorju in visokogorju zelo različne. Tako npr. na Kamniško sedlo pridete po kopnem, le zadnjih 200 metrov je pot mestoma poledenela in še temu se da varno izogniti, medtem ko v zračni razdalji 100 metrov stran za pot na Kokrsko sedlo potrebujete dereze in cepin, saj je pot zasnežena in pokrita z zbitim snegom in ledom.”

Zimski obisk gora zaznamujejo še druge posebnosti, ki jih je izpostavil Franc Gričar, načelnik Vodniške komisije PZS in inštruktor planinske vzgoje: “Dnevi so kratki, planinske koče zaprte, v gorah pa je sneg in z njim temperature pod lediščem in večkrat močan veter. Megla pogosto zmanjša vidljivost in neizkušenega planinca hitro zapelje na napačno pot, pokrajina postane povsod enaka, človeka zajame panika in hitro lahko pride do nesreče zaradi padca čez skalni skok ali zdrsa na mokri podlagi. Posamezniki se vse prevečkrat v hribe podajo brez ustrezne opreme, pozabijo na čelno svetilko, prvo pomoč, topla oblačila, potem pa jih preseneti noč ali zgrešijo pot zaradi slabe vidljivosti. V zimskem času se spremeni tudi videz pokrajine in ni nujno, da če jo poznamo iz poletnih dni, jo bomo prepoznali tudi pozimi. Poleti dobro vidna planinska pot je – pokrita z listjem ali snežno odejo – slabo vidna. Zato je zelo pomembno dobro znanje iz orientacije in predvsem, da imamo s sabo kakovosten planinski zemljevid in kompas. Seveda nam bo prav prišla tudi aplikacija LocusMap na pametnem telefonu, vendar naj ne bo zamenjava za tiskan zemljevid.”

Za obisk gora pozimi potrebujemo popolno zimsko opremo – cepin, dereze in čelado, ob obisku visokogorja tudi plazovni trojček. Pred vsako turo je treba preveriti stanje opreme, snežne razmere na območju, kamor se odpravljamo, in odprtost planinskih koč. Poleg tehnične opreme za hojo v gore pozimi potrebujemo vso opremo kot za gore v letnih, kopnih razmerah, dodatno pa še dobre zimske planinske čevlje, gamaše za zaščito pred vdorom snega v čevlje, kakovostna oblačila, ki ščitijo pred vetrom, mrazom in vlago ter imajo dobre izolacijske lastnosti. Potrebna je zaščita pred močnim soncem, ne pozabimo niti na rezervna oblačila in na dejstvo, da je pozimi dan krajši in da je večina planinskih koč zaprta, zaradi česar potrebujemo več tople tekočine in hrane v nahrbtniku.

“Pri pripravi na turo se moramo vprašati, ali naše znanje in izkušnje ustrezajo zahtevnosti izbrane ture. Vse več planincev se v gore odpravi s primerno opremo, ne znajo pa je uporabljati oz. jo uporabljajo napačno. Dereze na nogah in pohodne palice v rokah, cepin v rokah brez rokavic, široke hlače, glava, ki ni pokrita s čelado, trakovi, ki visijo prek kolen, navezava na vrv z napačnim vozlom ali naveza dveh planincev brez varovanja, lavinska žolna na vrhu oblačil ali v nahrbtniku, z derezicami na vrh Grintovca … vse to so smrtne in nevarne kombinacije, ki se jih neizkušeni ne zavedajo. Ob zdrsu ali padcu so ključne prve sekunde in še najbolj vešči alpinisti jih težko izpeljejo, kaj šele nekdo, ki zaustavljanja s cepinom še nikoli ni poskusil in na rokah nima rokavic. V trenutku bo ostal brez kože in mišic na roki, izpustil cepin, sam pa bo brez nadzora po pobočju zdrsnil kot poln nahrbtnik,” je dodal Šerkezi in osvetlil tudi nevaren populizem družbenih omrežij: “Zadnje leto je opazno, da je populizem družbenih omrežij prebudil posameznike, ki izkoriščajo preventivo v gorah za promocijske namene in tako oglašujejo določene izdelke in opremo. V večini so njihovi nasveti plod predelave novic PZS in GRZS, vendar vzeti iz konteksta in napačno predstavljeni, saj jih prek videovsebin ali fotografij v večini predstavljajo ‘influencerji’ brez planinskega znanja ali pa njihove izkušnje temeljijo zgolj na nekaj turah ali obiskih tečajev varnejše hoje. Prav tako se pojavljajo posamezniki, ki v gore vodijo preko svojih kompetenc in znanja, kar je še posebej nevarno. S tem razlogom moramo biti previdni, ko najamemo vodnika ali ko spremljamo energije polne objave posameznikov na družbenih omrežjih.”

Med tehnično opremo, ki jo potrebujemo za varnejše obiskovanje visokogorja pozimi, spadajo dereze, cepin in čelada. “Za obisk visokogorja so edina pravilna izbira 10- ali 12-zobe gorniške dereze. Razne mini derezice, verige in druge gumijaste izpeljanke, ki so pravi modni hit v zadnjih letih, sodijo v mesto in na bolj položne terene, saj nimajo prvih zob in niso primerne za resnejše gorniške ture, žal pa so lani botrovale tudi smrti planinke na Grintovcu,” je še enkrat poudaril Šerkezi ter prikazal nevarnost mini derezic ob rabi na neustreznem terenu, saj se na strmini lahko snamejo s čevljev, kar povzroči zdrs. Inštruktor planinske vzgoje Gričar pa je prikazal pravilno uporabo derez in cepina, pri čemer je pomembno, da takoj, ko na noge namestimo dereze, palice zamenja cepin – le tako se bomo v primeru padca lahko uspešno zaustavili, glavo pa nam varuje čelada: “V gorah je nujno imeti ustrezno opremo, ki jo je treba tudi znati pravilno uporabljati, za zagotavljanje varnosti, svoje in drugih udeležencev ture, pa so potrebne tudi ustrezne izkušnje, ki jih lahko pridobimo samo s kilometrino v gorah. Na zimske ture se v začetku odpravimo pod budnim očesom usposobljenih vodnikov znotraj planinskih društev ali gorskih vodnikov, znanje pa lahko pridobimo tudi na raznih zimskih tečajih gibanja v gorskem svetu. Izkušeni planinci pred odhodom v gore vedno preverijo stanje snežnih plazov, vremensko napoved, stanje na poti, odprtost planinske koče … Pri tem je pomemben vir podatkov. Kakovostne in preverjene informacije o turi lahko dobite na spletni strani Planinske zveze Slovenije ali v tiskanih vodnikih in planinskih zemljevidih PZS.”

Da so zimske gore kljub svoji lepoti nevarne, obiskovalcem gora polaga na srce tudi Gorazd Gorišek, avtor letos izdanega vodnika V zasnežene gore. “Vsem uporabnikom knjige polagam na srce, da so zimske gore, čeravno lepe in mogočne, tudi nevarne. Gorniški vodnik predvsem vabi in manj opozarja. Temu je namenjena strokovna literatura, še bolj pa priporočam tečaje varnega gibanja v zimskih razmerah in varstva pred snežnimi plazovi. Naj vam ne bo škoda časa in denarja za usposabljanje. V gorah boste varnejši in doživetja bodo popolnejša. Srečno na zasneženih vrhovih!” poudarja izkušeni gornik, ki večinoma predstavlja lažje sredogorske vrhove, za gorniške sladokusce pa tudi nekaj zahtevnejših visokogorskih tur, skupno 55 ciljev Julijskih Alp, Karavank, Kamniško-Savinjskih Alp, Primorske, Notranjske, Posavja in Ziljskih Alp.

Prav tako je obvezen del tehnične opreme vsakega gornika plazovni trojček, je pojasnil Gričar: “Plazovna žolna je namenjena grobemu in plazovna sonda finemu določanju lege ponesrečenca, plazovna lopata pa hitremu in učinkovitemu izkopavanju, saj je možnost za preživetje v snežnem plazu največja v prvih 15 minutah po zasutju. Plazovni trojček moramo vedno uporabljati v kompletu, saj le celoten omogoča učinkovito iskanje zasutega v plazu, za kar pa seveda znova potrebujemo znanje in izkušnje.” Vsakdo, ki se pozimi znajde v gorah, bi moral obvladati dvosmerni test plazovnih žoln, iskanje zasutega s plazovno žolno in odkopavanje zasutega. Najpogosteje so snežnim plazovom izpostavljeni turni smučarji, ki v iskanju pršiča kdaj pozabijo na nevarnost bele smrti, da bi bilo nesreč v gorah manj, pa velja upoštevati priporočila Združenja planinskih organizacij alpskega loka (CAA) za varno turno smučanje, s katerimi se želi tudi PZS aktivno odzvati na tveganja, prisotna v gorah pozimi. Stroka priporoča, da se v gore odpravite zdravi in telesno pripravljeni, turo natančno načrtujete, pravilno uporabljate vso potrebno opremo, se seznanite s snežnimi razmerami in ocenite tveganje pred plazovi, na turi pa ste pozorni na orientacijo in postanke, ohranjate razdaljo med člani skupine, se izogibate padcem, smučate v majhnih skupinah in ne sami, hkrati pa tudi spoštujete naravo.

Gorski reševalci iz leta v leto posredujejo pogosteje. Do desetega decembra 2019 so izpeljali 587 reševalnih akcij (medtem ko lani vse leto 537), od tega 41 s smrtnim izidom (lani 31). Da je med posredovanji gorskih reševalcev zelo malo dogodkov na organiziranih planinskih aktivnostih, je lahko povabilo obiskovalcem gora, da se pridružijo kateremu od 292 planinskih društev in klubov, je sklenil Šerkezi in predstavil novosti članstva v planinski organizaciji: “Članarina se bo na račun nove zavarovalne pogodbe in dviga življenjskih stroškov v letu 2020 malce povišala, kar pomeni tudi boljše zavarovalne vsote za kritje stroškov reševanja v tujini, saj smo v letu 2019 pomagali kar nekaj posameznikom, ki so bili v težavah v tujini. Pri zavarovanju za svoj avto nikoli ne oklevamo, pri lastnem zavarovanju pa smo brez premisleka pripravljeni varčevati. Ohranja se tudi evro prispevka v planinski sklad kot znak solidarnosti za pomoč pri obnovi planinskih koč, novost pa je, da v primeru članstva v več društvih PZS ni več treba poravnati dveh članarin v celoti.”