Sprehod po zimski Škofji Loki

Petra Nastran

Nekateri kraji pozimi dobijo nek skrivnostni nadih in to zagotovo velja za Škofjo Loko, leta 1987 razglašeno za kulturni spomenik. To najbolje ohranjeno srednjeveško mesto v Sloveniji leži ob sotočju rek Selške in Poljanske Sore.

Ko se vozimo proti mestu, že od daleč zagledamo njene rdeče strehe, zvonik Šentjakobske cerkve ter v tem času novoletno okrašen grad.

Prvič je bilo mesto z imenom Lonca omenjeno leta 973, ko je nemški cesar Oton II. Freisinški škofiji z Bavarskega podaril širše območje Škofje Loke, del Sorškega polja ter Selško in Poljansko dolino. Druga njena prvotna imena so še Lonka, Scofolotti in Scofioloco, kar v prevodu pomeni moker škofovski travnik, povezano pa je bilo z lastništvom Freisinških škofov, ki je prenehalo leta 1803.

Od Spodnjega trga do Loškega muzeja

Naš sprehod smo začeli na Spodnjem trgu, ki je zdaj z ureditvijo obvoznice manj gost s prometom kot v preteklosti, nekdaj pa je bilo to prebivališče manj premožnih meščanov. Na koncu ulice gremo desno v klanec in kmalu zagledamo Škofjeloški grad iz 13. stoletja, kjer ima svoje prostore tudi Loški muzej. Ta hrani številne zbirke, lahko si podrobno ogledamo zgodovino gradu ter širše regije, zanimiv pa je tudi prikaz etnološke dediščine kmečkega in meščanskega prebivalstva.

Z gradu gremo na Mestni trg, središče mestnega življenja sedaj in v preteklosti, obnovljene fasade hiš pa s svojo pisanostjo privlačijo oko. Na trgu je več znamenitosti, med katerimi je župnijska cerkev Sv. Jakoba, prvič omenjena leta 1271, za njeno opremo pa je skrbel Jože Plečnik. Druga cerkev je cerkev Sv. Ane iz leta 1709 – njena samostanska knjižnica hrani stare verske knjige, med drugim tudi rokopis pasijonske procesije, ki ga je napisal pater Romuald. Škofjeloški pasijon je najstarejše ohranjeno dramsko delo v slovenščini in najstarejša ohranjena evropska režijska knjiga, po njegovih uprizoritvah z več kot 800 igralci pa je mesto znano tako v Sloveniji kot v tujini.

Ogledamo si še kaščo ter Kapucinski most ter Homanovo hišo iz leta 1529. Da bo zimski sprehod lažji, si tu lahko privoščimo čaj in tortico.

Na drugi breg Poljanske Sore

Po ogledu mestnega jedra gremo na drugi breg Poljanske Sore, do približno 500 let stare Nacetove hiše, ki hrani večino originalnega inventarja, tudi še delujoči črni kuhinji, ne pozabite pa si pogledati še čudovitega letnega vrta. Za ogled hiše prej pokličite lastnico domačije, ki vam po želji lahko postreže tudi z lokalnimi jedmi.

Ob sobotah dopoldne v mestu deluje tržnica, na kateri lahko kupite domače pridelke in izdelke okoliških kmetij, mesto pa ima tudi veliko prijetnih trgovinic, ki s s svojimi izložbami vabijo k obisku.