Na potep: Kanal ob Soči
Konec preteklega leta sem se mudila na Krasu in ker je bila moja želja videti še slap Kozjak v Kobaridu, sem se tja zapeljala preko Solkana. Velik del poti me je spremljala zelena Soča in kmalu sem prišla v prijeten kraj. »Le kje sem zdaj?«, sem se vprašala. Kanal ob Soči. Parkirala sem avto ter se sprehodila do mostu in občudovala smaragdno reko pod seboj. Kako preprosto in kako lepo.
Kanal leži na nadmorski višini 104 metre, na obeh straneh reke pa se bregovi na vzhodu terasasto dvigajo v pobočje Banjške planote, na zahodu pa pa Kanalski Kolovrat. Središče naselja leži na terasi in je gosto pozidano z ozkimi ulicami.
Soča
Zaradi erozijske moči je Soča tukaj izdolbla široka korita, ki so najširša in najjužnejša korita omenjene reke. Ta so dolga 400 metrov, široka pa od 20 do 60 metrov, povprečno globoka 10 metrov.
Mostovi
Kanal se prvič omenja leta 1140, prvi most čez Sočo so zgradili že Rimljani. Središče kraja je bilo v srednjem veku znotraj obzidja, od katerega so ohranjeni štirje stolpi.
Kaj si ogledati?
Na trgu stoji cerkev Marijinega Vnebovzetja, Neptunov vodnjak ter doprsni kip Valentina Staniča – alpinista, vzgojitelja, kulturnega delavca, skladatelja in duhovnika. Vidimo še doprsje skladatelja Marija Kogoja in Rika Debenjaka.
Kraji, ki jih na poti nenačrtovano srečam, so mi še posebno ljubi. Zapeljite se kdaj v Kanal, presenetila vas bosta njegova mir in slikovitost.
