Menina planina v beli preobleki

Petra Nastran

V poletnih mesecih so naše gore in hribi zelo obiskane, pozimi pa se nanje spet prikrade le njim lasten mir, saj je takrat na njihovih vrhovih manj ljudi. In to je eden izmed razlogov, da se vsaj na kakšen hrib odpravite tudi v hladnejšem delu letu. Tako lahko tudi pobegnete iz nižinske megle, saj je na višji nadmorski višini več možnosti za sonce, zrak pa je čistejši ter toplejši.

Menina planina

Poti, ki vodijo na to predalpsko zakrasnelo planoto v Kamniško-Savinjskih Alpah, so vse dokaj dolge. Mi smo si za naš tokratni vzpon izbrali poti iz Gornjega Grada, kjer parkiramo ob glavni avtobusni postaji nasproti cerkve. Po menihih iz bližnjega benediktinskega samostana je planina tudi dobila ime.

Iz parkirišča se usmerimo na glavno cesto proti Savinjski dolini, nato pa nas rdeče planinske oznake usmerijo desno. Pot večinoma poteka po gozdu, vmes pa srečate tudi »kopalnico na prostem«, s čisto pravim ogledalom, zobno ščetko in krtačo za lase.

Pot je občasno kar strma in s snežno podlago konkreten planinski izlet. Ko pridemo iz gozda, se pred nami razprostre široka planota, ki leži na višini med 1200 in 1450 mnm, prekrivajo pa jo obsežni pašniki. Iz stolpa na njenem najvišjem vrhu Vivodniku nudi prostrane razglede na Posavsko hribovje z Veliko planino, vrhove Kamniško-Savinjskih Alp, Škofjeloško pogorje, Jelovico in del Julijcev, od zahoda proti severu se dvigajo Olševa, Raduha, Peca, nad Gornjo Savinjsko dolino Golte, za njimi pa Uršlja gora, Paški Kozjak in Pohorje.

Ob koncih tedna se lahko okrepčamo v Domu na Menini planini, ki stoji na planoti Smrekovec blizu Vivodnika. Pred kočo so tudi igrala za mlade obiskovalce, pozimi pa le ne pozabite sani in si izlet naredite še bolj zanimiv.