Mednarodni dan gora: Gore so pomembne za mlade
Generalna skupščina Združenih narodov je leta 2003 11. december razglasila za mednarodni dan gora in vse od takrat ga obeležujemo po vsem svetu.
Planinska zveza Slovenije vsako leto pripravi poslanico ob tem dnevu, ki letos poteka pod sloganom Gore so pomembne za mlade, njen avtor pa je podpredsednik PZS Roman Ponebšek.
Poslanica PZS
Letošnji mednarodni dan gora je posvečen mladim, in sicer poteka pod sloganom Gore so pomembne za mlade – in dovolil bi si dodati tudi obratno, mladi so pomembni za trajnostni razvoj gorskih območij. Gore so dom za dvanajst odstotkov svetovnega prebivalstva. Trajnostni razvoj gorskih območij je ključnega pomena za izboljšanje preživetja teh pogosto revnih in osamljenih ljudi. Zelo pomembno je, da je posebna pozornost posvečena vključevanju mladih v svetovni trajnostni razvoj nasploh, še posebno pa na gorskih območjih, saj bodo oni prihodnji akterji.
Velikokrat se zdi, da je veliko napisanega o trajnostnem razvoju in da se na načelni ravni vsi identificiramo z zapisanimi cilji in se zavedamo, da množičnost turizma presega sposobnosti gorskega okolja, da to obremenitev prenese. Ko nastopi udejanjanje zapisanega, ki je povezano z odrekanjem, prepogosto pozabljamo na načela trajnostnega turizma in poiščemo opravičila za svoja ravnanja, ki sledijo načelom množičnega turizma “ponudbe in povpraševanja” brez omejitev.
Množični turizem prinaša dobičke in priložnosti, pa vendar če želimo ohraniti gorski svet, tudi kot možnost in priložnost za mlade, da ostanejo ali da se odločijo živeti v gorskem svetu, je treba poiskati sozvočje med naravo in človekom. Narava ima omejene možnosti sprejemanja množičnega turizma in zato so države alpskega loka pristopile k podpisu Alpske konvencije, ki stremi k trajnostnemu razvoju v celotnem alpskem prostoru.
Projekt Gorniške vasi predstavlja svetel zgled uresničevanja Alpske konvencije in priložnost za mlade, da si v pristnem gorskem okolju ustvarijo družino in zaživijo kakovostno življenje. Projekt, ki ga v Sloveniji vodi Planinska zveza Slovenije, v praksi udejanja trajnostni razvoj in cilje ter protokole Alpske konvencije, med drugim turizem, ki temelji na doživljanju in opazovanju narave, s poudarkom na pohodništvu in dejavnostih, ki ne zahtevajo velike turistične infrastrukture, gorsko kmetovanje in gozdarstvo z lokalnimi proizvodi, varovanje narave in pokrajine, trajnostno mobilnost, ohranjen in živ značaj gorskih vasi. Zelo pomembno je, da mladi, ki so odraščali v okolju, ki ga turizem še ni načel, dobijo priložnost, da dostojno živijo v svojem lokalnem okolju in nadaljujejo tradicijo z ohranjanjem tako izročila kot tudi sonaravnega razvoja proizvodov.
Številni planinski tabori, ki jih organizirajo planinska društva, so priložnost za mlade, da avtentično doživijo gorski svet. Udeležba mladih na planinskem taboru je enkratna priložnost za pristno doživljanje gorskega sveta, za učenje, za druženje in sklepanje prijateljstev. Teden dni življenja v šotoru, varčevanja z vodo, prehranjevanja v improvizirani jedilnici, kuhanja v zasilni kuhinji, opravljanje dežurstva in vsak dan še planinska tura, to je utrip planinskega tabora, ki ustvari in ohranja pečat pri mladih. Udeležba na planinskem taboru se mladim vtisne v spomin. Življenje na taboru je povsem drugačno od življenja doma. Prilagajati se je treba naravi in prijateljem. Zjutraj je treba zgodaj vstati in se podati na planinsko turo. Čeprav je velikokrat težko, se trud neštetokrat povrne, ko osvojimo vrh in smo nagrajeni s prečudovitimi razgledi, živopisano odejo planinskega cvetja in stiskom roke v znak spoštovanja za osvojeni vrh. Vse to je neprecenljivo – in zato so gore pomembne za mlade. Seveda pa je mlade težko navdušiti za planinstvo. V dobi, ko je vse zelo lahko dosegljivo, ko virtualni svet zamegljuje resničnega in ko se da vse kupiti, se zdi, da je slogan Manj je več, ki ga uresničujejo v projektu Gorniške vasi, staromoden in celo nepotreben. Mlade za gore velikokrat navdušijo starši. Planinstvo je način življenja in številni starši, ki so v mladosti doživeli gore, želijo v družini to bogastvo doživljanja prenesti tudi na svoje otroke – in to je neprecenljivo bogastvo.
Torej lahko pritrdimo, da so gore z mnogo vidikov pomembne za mlade. Kaj pa vidik organiziranosti, ki v mnogočem olajša doživljanje gora? Brez planinskih poti in koč bi bilo doživljanje gorskega sveta mnogo zahtevnejše. Tudi brez vodnikov bi bilo nemogoče varno zahajati v gorski svet. Kako v dobi digitalizacije, navidezne resničnosti, ki je za mlade del vsakdana, spodbuditi mlade, da se priključijo tradicionalni organizaciji, ki temelji na vrednotah, zapisanih v častnem kodeksu, jih prevzeti in udejanjati? Planinska organizacija mladim ponuja veliko priložnosti za doživljanje. Športno plezanje, ki je del planinstva, je med mladimi zelo priljubljeno, tudi zaradi uspehov naših športnih plezalcev. Ne smemo mimo naših uspehov v Himalaji, letos mineva štiri desetletja, odkar lahko s ponosom povemo, da smo Slovenci osvoji najvišjo goro sveta. Davo Karničar je pred dvajsetimi leti dodal piko na i in kot prvi in do danes edini zemljan prismučal s strehe sveta. Organizirano planinstvo se je začelo s Triglavskimi prijatelji leta 1872, ko je Ivan Žan komisiji kranjskega deželnega predsedstva poslal pravila planinskega društva Triglavski prijatelji. Začutili so potrebo po organiziranosti. Jakob Aljaž je s svojimi dejanji izkazoval ljubezen do gora in z zvestobo do slovenskega naroda je poskrbel, da smo “ohranili slovensko lice slovenskim goram”, ko je kupil vrh Triglava in tam postavil stolp, ki je danes v slovenskem grbu in po moji oceni najbolj živ simbol Slovencev. Ne smemo pozabiti tudi ustanoviteljev Slovenskega planinskega društva. Vsi ti uspehi, svetilniki, bi morali mlade navdušiti za planinstvo, za iskanje identitete, zdravega načina življenja, vse to so priložnosti za mlade, ki jih ponujajo gore v najširšem smislu besede. Pa je to dovolj? Naša organizacija temelji na prostovoljnem delu. Upravljamo planinsko infrastrukturo. Gospodarjenje s planinskimi kočami zahteva veliko angažiranost in usposobljenost prostovoljcev. Markiranje planinskih poti zahteva voljo, čas in usposobljenost. So se mladi pripravljeni angažirati in upravljati dediščino na način, kot to počnemo zdaj? Na način, ki se je uveljavil v času družbene lastnine, ko je bilo skorajda bogokletno, če nisi bil družbeno angažiran vsaj na enem področju. V času, ko so podjetja imela posluh za vlaganje v obnovo in gradnjo planinskih koč in so prostovoljci, ki so se družbeno angažirali, dobili plačan dopust za tovrstno delo. Da ne bo napak razumljeno, ne gre za nostalgijo, ampak za primerjavo. Spremembe so neverjetne in zelo hitre. Mladi danes planinstvo (verjetno) doživljajo drugače, lahko tudi zgolj in samo kot športno areno, v kateri zadovoljiš svoje potrebe po doživljanju ali adrenalinski sprostitvi.
Gorski svet se spreminja, hote ali nehote je velik del že prežet z množičnim turizmom. Če se osredotočimo na slovenske gore, lahko ugotovimo, da še vedno mladim ponujajo veliko priložnosti tako za življenje kot za športno udejstvovanje v gorskem svetu, seveda ob zavedanju, da je treba neprestano iskati harmonijo med naravo in človekom. Da se razumemo, harmonijo mora poiskati človek s samoomejevanjem, da bodo lahko tudi čez sto let naši zanamci ugotovili, da so gore pomembne za mlade.
