Kobilje

Kobilje. Le koliko Slovencev pozna ali je že bilo v tej idilični mali vasici na skrajnem severovzhodu naše dežele? Verjetno ne veliko in zato smo se ta skriti kotiček odločili obiskati.

Neskončna polja

Občina Kobilje je od leta 1994 ena izmed treh slovenskih občin z enim samim naseljem ter ena izmed najmanjših občin v državi, saj šteje le okrog 570 prebivalcev (vir: zloženka Občine Kobilje, 2018). Je del 562 kvadratnih kilometrov velikega Krajinskega parka Goričko, ter leži sredi vinogradov, gozdov in širnih polj, kjer se nebo stika z zemljo. Širna ravnina zares osupne, ko pogled zajadra do obzorja, še posebno nas prebivalce osrednjega dela Slovenije, ki smo vajeni pogledov na hribe.

Bogata zgodovina

Po navedbah madžarskega zgodovinarja Istvana Knisezsa so bili na tem območju še v 11. stoletju Slovenci. V času turških pohodov so bile naselbine tod uničene in šele leta 1747 so tuna poziv kneza naselili ljudi. Po imenih sodeč so se sem naselili večinoma bogojinski Slovenci, vas je bila dodeljena Bogojini, leta 1839 pa madžarski župniji Dobrovnik.

Vas se je razvijala, prebivalci pa so se večinoma ukvarjali z lončarstvom vse do leta 1960, ko je ugasnila zadnja lončarska peč. Žgane lonce so menjali za pšenico, rž in koruzo. Leta 1848 so z državnim zakonom kmetom odmerili zemljo, kar Kobiljčanem ni bilo všeč. Posledica je bila, da je bilo zemlje premalo za vse, vaščani pa so odšli na delo na tuje ali opravljali sezonska dela.

V Kobilje so prišli Kranjci, ki so znali upravljati z gozdovi ter sekati les. Veliko jih je ostalo tu, se poročilo z domačimi dekleti in prebivalce od lončarstva preusmerilo k tesarstvu. Slovenščina je bila prisotna le doma, v cerkvi so poslušali madžarščino, dokler ni leta 1935 tedanji kaplan uvedel slovenske pridige.

Spokojna vas

Razpotegnjena vas leži na obeh straneh Kobiljanskega potoka, nastala pa je ob cerkvi Sv. Martina, ki jo krasi osem vitražev umetnika Staneta Kregarja. Cerkev stoji v senci mogočnega barkanca ali breka (Sorbus torminalis) z užitnimi plodovi in cenjenim lesom. Blizu raste tudi skoriš (Sorbus domestica), ki je z okrog 200 leti med nastarejšimi v Sloveniji. Iz njegovih plodov se pridobiva jabolčnik, ki spominja na vino – brekovo vino.

Prav ob tej cerkvi pa se začenja tudi 269 km dolga Prekmursko – štajerska veja Slovenske Jakobove poti, ki vodi do Ljubljane. Pot je del mednarodne Jakobove poti, ki ima za cilj Santiago de Compostela v Španiji.

Danes v vasi najdete mir ter se naužijete pristne narave in prijaznosti ter gostoljubnosti domačinov. Na okoliških gričih se razprostira vinogradniški raj, kjer je stoletno hibridno vinsko trto šmarnico, uspešno zamenjala žlahtna trta, ki daje odlična vina. Tu raste tudi potomka vinske  trte »Modra kavčina«.

Duha preteklosti boste lahko začutili tudi v starih prekmurskih hišah. Ena takih je Panonska domačija, biser panonske arhitekture, kjer izstopajo rezbarska vrata in odprta veranda s štirimi stebri, ki podpirajo streho nad vhodom. Tu je nameščena prva Telehiša v Sloveniji, v njej pa domuje tudi etnografski muzej, kjer lahko pobliže spoznate delo in življenje tega okolja.

Skozi vas vodita dve kolesarski stezi, ki vodita po vinogradih Sv. Martina, mimo slikovitega lovskega doma v sosednjo Madžarsko. Steza vodi tudi do Bukovniškega jezera, umetnega jezera z okoliškimi energetskimi točkami  – te so tudi na območju Kobilja in sicer so na področju »Zgornje šume« odkrili 26, na področju Sv. Martina pa 22 zdravilnih točk.

Tu boste našli svoj mali raj pohodniki, kolesarji, fotografi, gobarji ter vsi tisti, ki cenite neokrnjeno okolje ter pristnost in toplino ljudi. Tudi ljubitelji dobre domače hrane se boste prepričali v gostoljubnost domačinov, ki vam bodo z veseljem pripravili katero izmed tradicionalnih jedi.

Kobilje je pravo mesto za oddih daleč stran od klasičnih turističnih centrov. Sadovnjaki in travniki so kot ustvarjeni za telesno in duševno sprostitev, če se prepustite, da vas njihove stezice vodijo po goricah, ob potokih in po gozdovih.

Petra Nastran