Gostujoča kolumna: Dom za starejše me noče vzeti – 1. del
Ko je dom za starejše nedosegljiv. Nič čudnega, glede na to, koliko mest v domovih nam v Sloveniji primanjkuje. In glede na to, da se nič ne premakne že predolgo…
Veliko je v zadnjem mesecu govora o domovih za starejše. Seveda mi je to, kljub vse bolj alarmantni situaciji, vsakdanje, ker med tednom ni dneva, ko ne bi pomagal svojcem ali starostnikom s pripravo vloge za dom. Socialni delavci na področju zdravstva v veliki večini pač ne moremo mimo tega, saj ogromno naših uporabnikov predstavljajo starostniki nad 65 let.
Včeraj gospoda Miran in Jasmin, danes gospa Metka
Včeraj sta bila to zame gospoda Miran in Jasmin, danes je bila to gospa Metka. Na »srečo« sem ugotovil, da sta z nečakinjo o potencialni selitvi v institucionalno varstvo razmišljali že pred zdravstvenim poslabšanjem. Drugih svojcev gospa pač nima in svojih 75 let ni imela večjih zdravstvenih težav, sedaj pa je zaradi bolezni postala nepokretna. Vlogo sta podali v vse štiri domove njene občine (Maribor) – ta pa je bila podana šele z januarjem. To pomeni, da je na čakalnem seznamu globoko spodaj.
Zadnje tedne se je »mučila« z nekaj urami dnevne pomoči na domu – kolikor je pač lahko maksimalno dobi – sedaj je pa tudi to že nezadostno. Seveda moram pojasniti gospe, da z njo kot osebo ni nič narobe, saj je bila mnenja, da je dom pač noče, ker je »preslaba«. Problem je, da je pred njo na čakalnem seznamu nekaj sto nepokretnih žensk, v podobni situaciji.
Prosto posteljo bi takoj potrebovalo blizu 13.000 starejših
Trenutno je namreč več kot 26 tisoč ljudi, ki imajo podane vloge v domovih po Sloveniji. Od tega je takih, ki bi potrebovali prosto posteljo takoj, v tem trenutku, že blizu 13 tisoč (!). Večina njih ima vloge v vsaj dveh ali več domovih. Če bi se vsi starostniki, ki so že institucionalizirani, vrnili v domačo oskrbo, bi imeli le nekaj čez 21 tisoč postelj za celo državo.
Že samo na tej točki bi morali o nazivu socialne države krepko razmisliti, saj smo v zadnji dekadi pozabili na naše starostnike – njihovo število pa se bo samo še povečevalo v naslednjih letih. Gradnjo peščice novih domov in podeljevanje drobtinic za koncesije, ki bodo v pogon spravila nekaj novih ustanov do konca naslednjega leta, medtem »vladniki« pozdravljajo kot prijetno osvežitev, »ker nam bo potem lažje«. Ob tem pa pozabijo poudariti, da morajo v istem obdobju obstoječi domovi, ki še imajo večposteljne sobe, le te skrčiti na eno ali dvosposteljne.
Načrtovanje novih domov še fikcija
In še vedno mi je to vsakdanje. Seveda pa to ne pomeni, da sem se s tem sprijaznil. A kaj bi mi dvignilo obrvi? Za začetek (fikcijska) informacija o načrtovanju novih domov v moji in vseh sosedskih občinah. Ojačanje izvajalcev pomoči na domu za starejše. Večja podpora države centrom za socialno delo in večja podpora centrov nevladnikom, ki so požrtvovalni na tem področju. Nenazadnje pa konkretizacija in dejanska izvedba dolgotrajne oskrbe v obliki mrež, ki ne bi bila omejena zgolj s trpanjem starostnikov v institucije, ne pa tudi zgolj na poskusne različice pilotskih projektov, ki oklestijo davkoplačevalce – ponujajo pa razne info točke, ki so same sebi namen in jih gospa Metka ne pozna, saj je niso dosegle, fizično pa jih tako ali tako ne bi zmogla obiskati.
