Se nam obeta 6-urni delovnik?
Na Švedskem so nedavno pričeli s preizkušanjem 6-urnega delovnega časa, saj so ugotovili, da krajši delovni čas ne prispeva le k večjemu zadovoljstvu zaposlenih, temveč tudi povečuje produktivnost. Učinkovitost klasičnega delovnika od 8. do 16. ure, ki izhaja še iz časa industrijske revolucije, je tako vedno bolj vprašljiva.
Primer dobre prakse na Švedskem
Na pobudo švedske vlade so v domu starostnikov Svartedalens izvedli pilotni projekt 6-urnega delovnika, s katerim so želeli zmanjšati bolniške odsotnosti delavcev in povečati produktivnost. Analiza je pokazala, da se je projekt izkazal za uspešnega. Podobno je švedsko podjetje Filimundus, ki razvija aplikacije za pametne telefone, 6-urni delovnik uvedlo že lani, saj so ugotovili, da se zaposleni ne morejo celotnih osem ur popolnoma osredotočiti na delo. Do podobnih ugotovitev je v omenjeni državi prišla tudi Toyota. Sprva so poskusni skrajšani delovnik uvedli za 100 zaposlenih, kasneje so koncept razširili na celotni delovni proces. Plačilo delavcev je ob tem prehodu ostalo enako kot prej.
Študija iz leta 2012 je potrdila visoko intenzivnost dela, saj so slovenski delavci poročali o slabih izkušnjah, povezanih s preveliko količino dela in slabo organizacijo dela.
Zadovoljen delavec je produktivnejši
Koncept skrajšanega delovnega časa ni nov, saj ga je že leta 1930 izpostavil Maynard Keynes, eden najvplivnejših ekonomistov 20. stoletja. Krajši delovni čas je učinkovitost podjetij še povečal, saj so zaposleni v šestih urah opravili enako količino dela kot v osmih. S tem se je povečal tudi čas, ki so ga lahko namenili prostočasnim dejavnostim. Zaposleni so tako bili bolj srečni in posledično tudi bolj uspešni, zmanjšale pa so se tudi bolniške odsotnosti. Omejevanje posameznikov pri tem, da morajo na delovnem mestu preživeti določeno število ur, povzroča tako imenovani pojav imitiranja dela (ang. fake work), kjer delavci veliko časa porabijo za druge, nepomembne stvari. Zaradi tehnološkega razvoja in procesov avtomatizacije je potrebno vse manj dela, tako fizičnega kot tudi v obliki storitev. Krajšanje delovnega časa se tako izkaže kot dober ukrep pred višanjem brezposelnosti in povečanjem socialnih transferjev.
V Sloveniji še vedno delamo več
Aleksandra Kanjuo Mrčela in Miroljub Ignjatović sta na Fakulteti za družbene vede leta 2012 objavila študijo o psihosocialnih tveganjih na delovnem mestu. Ugotavljata, da slovenski delavci v primerjavi s povprečjem Evropske unije delajo več, so manj zadovoljni z delovnimi razmerami, doživljajo večjo zaposlitveno negotovost in so več prisotni na delovnih mestih kljub bolezni. Hkrati se je v Sloveniji število dolgotrajno brezposelnih med letoma 2008 in 2016 več kot podvojilo. V zadnjih desetletjih se je v Evropi zmanjšalo povprečno letno število delovnih ur na delavca, medtem ko se je v Sloveniji celo povečalo.
Trend krajšanja delovnega tedna
Do reform delovnega časa v Evropi je že prihajalo. Francija je že leta 2000 uvedla 35-urni delovni teden, Danska pa 37-urnega. V Franciji so tako ugotovili, da se je zaradi skrajšanega delovnika izboljšalo splošno zdravje ljudi, hkrati pa je ukrep državi prinesel 350 tisoč delovnih mest. Podobno kratke 35-urne delovnike imajo v Nemčiji vse od sredine devetdesetih let delavci v jeklarski industriji, medtem ko imata Finska in Belgija 38-urni delovnik. Krajšanje delovnega tedna se tako kaže kot odziv države na spremenjene družbene razmere, kjer robotizacija proizvodnje in vsesplošen razvoj odpravljajo potrebo po delovni sili. Vendar se ob starajoči se družbi vedno bolj povečujejo potrebe po zdravstveni oskrbi, krajši delovni čas pa povečuje količino prostega časa posameznikov, ki ga lahko namenijo različnim oblikam samoakutalizacije. Sočasno s tem pa se povečuje tudi potreba po industriji in delovnih mestih v teh storitvah.
Kristijan Horvat
