Visoke cene kvadratnega metra ali stroškov najemnine, želje mladih po tem, da bi zaživeli samostojno, ali pa preprosto samo zaradi posameznikove minimalistične filozofije življenja, je zadnji dve desetletji botrovalo pravemu razcvetu trenda bivanja na čim manj kvadratnih metrih.
Lastniki takih, že kar ‘mikro’ bivališč, se povezujejo virtualno in tudi resnično na terenu; nekateri so si hiško postavili v mirnem naravnem okolju, ‘daleč stran od ponorelega sveta’, spet drugi so si z nekaj hiškami oblikovali mikro naselja. V Portlandu, v ameriški zvezni državi Oregon, uspešno deluje tudi motel, obdan z domiselno oblikovanimi kočicami minimalne kvadrature. Za arhitekte in oblikovalce je trend postal pravi tekmovalni izziv – domisliti čim več na čim manjši kvadraturi.
Kapsula le za spanje
Prvi, ki so v sodobnem času začeli širši trend minimalističnih bivališč, so bili Japonci s svojimi spalnimi kapsulami. Leta 1972 je japonski arhitekt Kisho Kurokawa oblikoval stavbo Nakagin Capsule Tower s 140 bivalnimi kapsulami. Vsaka meri 8 m², ima že industrijsko vgrajeno pohištvo in televizor, v njej je prostor za posteljo, majhen delovni prostor in za kopalnico. Pri snovanju je imel arhitekt v mislih japonsko delovno usmeritev ‘sodobnega človeka, ki je v nenehnem premikanju in potrebuje prostor (stanovanje) le za spanje!’
Z manj dobiš veliko več
»Sprva sem pogrešala prostor, kamor bi spravila stvari, ki jih imam rada, a sem kmalu ugotovila, da je to le stvar navad in razcveta divjega potrošništva. V takem bivališču si privzgojiš sproščujočo racionalno skromnost, saj veš, da nimaš prostora za stvari, ki niso nujno potrebne. V resnici večine stvari ne potrebujemo; na njih se nabira le prah ali pa neuporabne ležijo po omarah. Prisiljen si se znebiti nepotrebnih stvari, zato pa jih bolj intenzivno obdržiš v spominu in srcu. S takim minimalističnim življenjem se čustveno bolj razviješ in ne nazadnje tudi zbližaš s partnerjem. Velika prednost najine majhne hiške je tudi v tem, da jo imam ‘generalno’ pospravljeno v manj kot dveh urah. Nikoli nisem rada pospravljala; z možem ves prosti čas rada izkoristiva za raznovrstne dejavnosti na prostem,« sta zadovoljna ameriška zakonca Kerri in Dale Fivecoat-Campbell, ki od leta 2007 živita v hiši sredi narave, veliki 44 m², kar je za ameriške razmere že miniaturno bivališče.
Prisiljen si se znebiti nepotrebnih stvari, zato pa jih bolj intenzivno obdržiš v spominu in srcu.
Kdo ima manjšo hišo?
Urejanje bolj ali manj miniaturnih stanovanj je sicer v javnosti manj vidno, večinoma je prepuščeno iznajdljivosti in domišljiji posameznika. Pri tem, kako iz majhne kvadrature iztisniti kar največ, pa jim pogosto pomagajo arhitekti. Če je bilo nekoč zelo v modi, da si se postavljal z največjo hišo v vasi, pa se je v zadnjem desetletju ali dveh v nekaterih družbenih krogih razvilo nekakšno, lahko bi rekli kar ‘globalno tekmovanje’, kdo si bo postavil čim manjšo hišo.
Majhni in premični
Čeprav industrija avtodomov oziroma počitniških mobilnih hiš doživlja razcvet, si nekateri namesto dolgočasnih škatel na kolesih iz sodobnih umetnih materialov raje omislijo les in klasične oblike podeželskih koč. Kvadratura takih hiš je običajno okoli 17 m², od tega približno 4 v zgodnjem nadstropju, kjer je praviloma postelja. Cena takih miniaturnih koč na kolesih se, odvisno od izvedbe, vrti okoli 50 tisoč evrov.
Prihaja trend tudi v Slovenijo?
Našli smo tudi slovenskega izdelovalca tipskih lesenih hišk, ki jih kupci uporabljajo za vikende ali raznovrstne delovne prostore. Naredili so tudi nekaj lesenih hišk za slovensko hotelsko podjetje, za njihovo dodatno namestitveno ponudbo v gozdnem delu prostora, ki je namenjen kampiranju. »Doslej smo edino majhno hiško s tlorisom 25 m², v kateri, koliko vemo, naročnik tudi stalno stanuje, izdelali in postavili starejšemu paru ob Cerkniško jezero,« so nam povedali v podjetju Ekokoncept.
Vlado Kadunec
Članek je bil objavljen v reviji Lupa (jun2017)
