Velika noč – praznik veselja in upanja

Mesec april običajno v veliki meri zaznamuje velika noč. To je v krščanstvu največji praznik v letu in pomeni praznovanje Kristusovega vstajenja, ki simbolizira zmago življenja nad smrtjo. Zato je praznik veselja. Praznuje se vedno na prvo nedeljo po polni luni.

Že od pradavnine so pomladna slavja pomenila praznovanje zmage toplote nad mrazom in svetlobe nad temo. Z veliko nočjo so povezane številne navade, običaji, prerokovanja, jedi s simboličnim pomenom, ki so se ohranile do današnjih dni…

Velika noč je tudi zaključek štiridesetdnevnega posta, ki se začne dan po pustu, na pepelnično sredo. Tako kot so bile za post značilne jedi (nezabeljen koruzni močnik, prosena kaša s suhimi češpljami, posušeni repini olupki, krhlji in fižol), so za veliko noč značilne obredne jedi. Gospodinje so jih pripravljale ves teden in jih na veliko soboto odnesle k »žegnu«. K velikonočnemu »žegnu« ali blagoslovu jedi nesejo izključno ženske. V jerbasu ali košarici mora biti kos suhega mesa (simbolizira Kristusovo telo), potica (trnjeva krona), kruh, hren (žeblji) in rdeči pirhi (kaplje krvi).

Blagoslovljene jedi se jedo za slavnostni velikonočni zajtrk in sicer brez jedilnega pribora – s prsti, zato je tudi umivanje rok poseben obred. Ponekod si roke umijejo v vodi, v kateri plavajo cvetovi narcis. Velikonočne jedi se potem uživajo še ves teden, tja do bele nedelje.

Praznik ima korenine v judovstvu in poganskih navadah, v Sloveniji pa mu pravijo tudi vuzem.

Igor Fabjan