Matej Vranič je s kamero dve leti spremljal življenje ptic, ki naseljujejo jezera in okolico Velenja in nastal je film Ptice jezer, njihova vrnitev. Z avtorjem večkrat nagrajenega dokumentarnega filma smo se pogovarjali o filmu in snemanju, o jezerih in pticah.
Barbara Rudolf
Zakaj ste se odločili posneti film Ptice jezer, njihova vrnitev?
Kot fotograf revije National Geographic Slovenija, sem ob jezerih Šaleške doline posnel številne fotografije za reportaže o živalskih zgodbah. Ta jezera obiskujem že vsaj trideset let in v tem obdobju je postajal živalski svet vedno bolj pester. Zadnja leta, ko so uredili kolesarske in sprehajalne poti ob jezerih, so jih začeli ljudje vedno pogosteje obiskovati in ob njih preživljati prosti čas. Kljub temu da so vedno bolj obiskana, pa sem med pogovorom z mimoidočimi ugotovil, da so ljudje prepričani, da ob jezerih živijo le labodi, race, vrabci in nekaj sinic. Zato se mi je vedno bolj dozdevalo, da sem eden redkih, ki doživljam pester svet ptic ob jezerih. Ker se že nekaj let ukvarjam z video produkcijo, pa sem dobil dobro idejo, kako v obliki filma ljudem prikazati, kaj vse spregledajo na sprehodu ob jezeru. Hkrati mi je posneti takšen dokumentarni film predstavljalo poseben osebni izziv.
Kaj ste želeli gledalcem s filmom sporočiti, poleg predstavitve pestrega sveta ptic?
Šaleška jezera so umetnega nastanka, ki so bila v preteklosti zelo onesnažena. Kar nekaj desetletij je trajalo, da so tamkajšnji prebivalci doumeli, da tako ne gre več naprej in da, če želijo živeti v čistem okolju, morajo sanirati jezera. Le nekaj let je potrebovala narava, da se je pokrajina začela zaraščati, v jezerske vode se je vrnilo življenje, prišle so številne ptice. Narava se nam zdi nepredstavljivo prilagodljiva, vendar v resnici ni tako, zato moramo skrbno ravnati z okoljem, če želimo, da bomo lahko na sprehodih še naprej občudovali pester živalski svet. Žal se nekateri ljudje še vedno premalo zavedajo, da naša jezera že dolgo niso odlagališče odpadkov. Vse pogosteje se namreč zgodi, da ob večjih nalivih s stranskimi pritoki voda s sabo v jezera prinese tudi odpadke, ki jih ljudje odvržejo v naravo.
Za snemanje filma ste porabili 380 snemalnih dni, se je v tem času zgodilo kaj še posebej zanimivega?
Pri snemanju filma je morala biti snemalna ekipa zelo iznajdljiva in potrpežljiva. Včasih je bilo za le nekaj sekund trajajoč posnetek potrebnih več mesecev. Posebej zahtevno nalogo je predstavljal upočasnjen podvodni posnetek vodomca, ki pod vodo ujame ribico. Posrečil se je šele po osmih mesecih priprav in trdega dela.
Da bi ujeli v objektiv lesno sovo, je bilo potrebno v gozdu, kjer domuje, postaviti veliko težke opreme in različnih reflektorjev. Po postavitvi scene je bila ekipa, skrita v maskirnih šotorih, pripravljena na nočno snemanje. Po zvočniku so začeli predvajati posnetek oglašanja lesne sove in s tem privabili pravo ptico. Ko je sova po določenem času spoznala, da se navidezni tekmec oglaša samo iz zvočnika, je snemalna ekipa že posnela načrtovane kadre.
Film je od 27. oktobra na ogled v vseh Art kinih po Sloveniji, kje in kdaj si ga lahko ogledate, preverite tukaj .
