Vodilni soustvarjalci slovenskega prostorskega načrtovanja in regionalnega planiranja so na okrogli mizi z naslovom Pogledi na prostorsko načrtovanje skozi čas izmenjali mnenja in poglede o prostorskem načrtovanju v Sloveniji. V razpravi, ki je potekala na Magistratu v Ljubljani in so jo organzirali Društvo urbanistov in prostorskih planerjev Slovenije ter Društvo krajinskih arhitektov Slovenije, so sodelujoči zavzeli kritičen odnos do dosedanjih prostorskih odločitev in hkrati pozvali k nujnim spremembam v prihodnosti.
Kritičen odnos do prostorskih odločitev
Milan Naprudnik je kritično predstavil prostorsko planiranje skozi čas v Sloveniji, hkrati pa je poudaril najpomembnejše mejnike. Izpostavil je, da za uspešno načrtovanje slovenskega prostora potrebujemo medresorski organ, ki bo uspešno usklajeval različne interese. Opozoril je na naraščajočo degradacijo prostora, ki se bo ob neaktivnosti še povečevala. Razpršena poselitev, stihijska gradnja in drugi tir so le nekateri izmed aktualnih prostorskih problemov, s katerimi se sooča Slovenija. »Dovolj je simpozijev in posvetov. Čas je za spremembe, kajti čas se izteka,« je opozoril Naprudnik.
Tomaž Vuga je pokazal dogajanje in razhajanje med pogledi na prostorsko planiranje in širši družbeni kontekst v 80-ih letih prejšnjega stoletja, pri čemer je kot izhodišče izbral leto 1989, ki ga je zaznamovalo sprejemanje ustavnih amandmajev, s katerimi je bil tudi odpravljen Zakon o sistemu družbenega planiranja.
Neuspešen proces tranzicije
Pavel Gantar se je odmaknil od fizičnega dojemanja prostora in predstavil sociološki pogled na prostorsko planiranje. Kritično je ugotovil, da se načrtovanje prostora ni uspelo uspešno prilagoditi spremembam, ki jih je prinesla tranzicija. Poudaril je, da je prostorsko planiranje le ena izmed usmeritev urejanja prostora, saj sem med drugim spadajo še finančni in gospodarski vidiki. »Manjka nam večdimenzionalno povezovanje,« je kritično zaključil Gantar in izpostavil, da potrebujemo večje enote planiranja.
Janez Marušič je na prostor pogledal iz vidika naravnega vira, pri čemer je poudaril pomen interaktivnega pristopa k načrtovanju prostora. Marušič je zavzel kritičen odnos do urejanja prostora skozi zavarovana območja, saj nadzor nad celotnimi območji Nature 2000 v Sloveniji posredno dajemo v roke Evropski komisiji.
Milan Naprudnik: »Dovolj je simpozijev in posvetov. Čas je za spremembe, kajti čas se izteka. V tretje gre rado, zato moramo pričeti s konkretnimi aktivnostmi.«
Ivo Branimir Piry je predstavil regionalno planiranje v preteklosti, ki je bistveno vplivalo na sedanje stanje. Največjo težavo pri homogenem razvoju prostorskega načrtovanja vidi v menjavanju vlade, ki tako vedno drugače dojema prostorsko planiranje. »Za ohranitev kakovosti družbenega planiranja je potreben izjemno širok družbeni konsenz,« je opozoril Piry, hkrati pa je potrebna nova opredelitev regij, ki bodo omogočile učinkovito regionalno planiranje.
Andrej Pogačnik je prvi del okrogle mize zaključil z razmišljanjem o prihodnjih usmeritvah prostorskega planiranja. Naslonil se je na Vizijo Slovenije 2050 in poudaril, da smo zelo pasivni pri upoštevanju podnebnih sprememb, saj se je celotni razvoj ustavil pri prekomernemu varovanju narave. V luči tega je zavzel tudi kritičen odnos do velikosti zavarovanih območjih Nature 2000, ki onemogočajo proaktivni pristop.
V drugem delu so strokovnjaki iz področja prostorskega planiranja soočili mnenja v diskusiji, znanstveni prispevki sodelujočih pa so dostopni tudi v elektronski izdaji revije Ib.
Kristijan Horvat
