Projekt Centra IRIS ‘Slepi in slabovidni na Triglav’ je uspel!

 

Štirje slepi in štirje slabovidni iz Centra za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne Iris so ob spremljavi dveh gorskih vodnikov, Andreja in Marije Štremfelj, izkušene planinske vodnice Tatjane Cvetko, učiteljev iz Centra Iris in Gregorja Pajiča, guvernerja zveze Lions klubov Slovenije, ki je pomagala izpeljati projekt, v sredo, 5. julija 2017, stopili na 2.864 metrov visok Triglav.

 

 

»Pohod smo izvedli v dveh etapah, najprej smo šli iz Krme do planinske koče Planika in tam prespali, nato pa že pred sončnim vzhodom krenili proti vrhu,« je pot opisal učitelj Grega Hribar, eden od glavnih pobudnikov projekta. »Do koče smo prišli nepričakovano hitro, v približno šestih urah. Zahtevnejši del preko Malega Triglava na vrh se je že malo zavlekel, še dlje pa je najpočasnejša skupina z dvema slepima sestopala z vrha. Zato so trije ostali še eno noč v Planiki in v miru sestopili v četrtek. Mislim, da nam je popolnoma uspelo. Vsi so bili dobre volje, govoril sem tudi z nekaj starši, ki kar ne morejo verjeti, da so bili njihovi otroci na kraju, o katerem sami le sanjajo.«

 

Zanimiva je izkušnja Marije Štremfelj, ki ima več let izkušenj z vodenjem v gorah, a je prvič sodelovala s slepimi: »Res sem vesela, da sem bila lahko del tega. Videti, da imajo mladi toliko energije, volje in želje, da nekaj dosežejo, tega res ne srečaš vsak dan. Zelo so bili spretni, neverjetno so sledili ukazom. Veliko ljudi, ki normalno vidi, ne uboga tako kot ti otroci. Skozi delo z njimi sem spoznala, kako res lahko kar najbolje izkoristijo čute, ki jih imajo na razpolago.«

 

 Eden izmed fantov, ki je na najvišjo slovensko goro stopil v popolni temi, je dvajsetletni Miha Srebrnjak: »Pri vzponu lahko skalo otipaš in vidiš, kakšne oblike je, medtem ko pri sestopu lahko tipaš le s čevlji in moraš povsem zaupati vodniku. Ne bom rekel, da ni bilo zahtevno, ampak mislim, da smo vsi hvaležni vsem v ekipi, ki nas je spremljala. Slepi smo prišli nekam, kar marsikdo drug ni nikoli. Res smo dosegli veliko zmago.« Pa so jim starši in prijatelji sploh verjeli, da gredo res na vrh? Šestnajstletni Robi Kogovšek: »Nekaj dni pred pohodom so me že hecali, da ne bomo prišli na Triglav. Pa smo prišli! Res je bilo krasno.«