Medtem ko opazujem še zadnje liste, ki odpadajo z drevja, in sočne žarke, ki vedno bolj sramežljivo kukajo skozi oblake, se vprašam, kam mi je pobegnilo leto. Zdi se mi, da se dnevi, tedni in meseci obračajo vedno hitreje, jaz pa sem imela namen še toliko postoriti. Zdaj sem pospravila jesenska oblačila in v omari že delam prostor za težke zimske bunde in plašče. Pa je december spet tu. Ko se mestav svetijo v tisočerih lučkah, doma diši po piškotih, mi pa se podimo za darili.
Sama se rada izognem predprazničnim nakupovalnim mrzlicam in za darila že poskrbim prej. Veliko prej – če nič drugega, pridno celo leto dopolnjujem seznam, ko mi nekdo prišepne, ali pa mi spotoma – ne da bi vedel – pove, česa si želi.
Včasih pa so materialne dobrine take pogrešljive stvari in štejejo bolj kakšna druga dejanja. Pred leti sem si načrtno vzela cel dan časa in se odpravila k tašči. Dogovorjeni sva bili, da bova skupaj pripravili potico, saj je sama nikdar še nisem pekla. Nisem je znala in po pravici povedano, sem si še manj upala lotiti kaj tako zahtevnega. In sva se lotili dela – pripravljali, pekli, mesili. In na koncu dneva občudovali sočno in lepo potico, ki je nastala izpod najinih rok. In čeprav je danes verjetno še vedno ne bi znala speči sama, mi je tisti dan ostal v posebnem spominu. Ne samo zato, ker sva ustvarili nekaj, v čemer je nekaj dni kasneje potem uživala cela družina, zbrana za mizo s prazničnimi dobrotami v hiši, kje so odmevali otroški smeh in odrasle debate. Ampak zato, ker sem lahko tiste praznike podarila nekaj, kar sicer tako težko damo od sebe in tisto, česar imamo vedno premalo – svoj čas.
Zato letos – namesto potepanja po nakupovalnih centrih in mrzličnega iskanja daril – podarimo svojim najdražjim svoj čas. Ni treba, da je to peka potice – lahko je le skodelica zimskega čaja in klepet. Dajmo torej letos podariti sebe. Četudi bo zato pod smrečico kakšno bleščeče darilo manj.
Kristina Žnidar
