Nepravilno prehitevamo, ker se nam mudi
V prehitevanje se spustimo le, če so razmere na cesti resnično varne, in ko ga dejansko obvladamo; tudi izpeljati ga moramo na način, ki ne ogroža nas in drugih.
Lani je policija ugotovila 1.511 kršitev nepravilnega prehitevanja. V zadnjih letih se zaradi tega prekrška zgodi med 400 in 500 prometnih nesreč, na leto pa življenje zaradi tega v povprečju izgubijo štirje ljudje.
Policija posebnih akcij v zvezi z nepravilnim prehitevanjem ne izvaja, omenjene kršitve ugotavlja v okviru rednega nadzora cestnega prometa. Globe za nepravilno prehitevanje znašajo od 80 do 700 evrov in 9 kazenskih točk, odvisno od vrste kršitve.
Glavni razlog časovna stiska
»Ključen razlog za nepravilno (tvegano) prehitevanje je časovna stiska,« pravi Martin Miklavc, predsednik Združenja šol vožnje Slovenije pri Podjetniško trgovski zbornici. Razlogi so lahko tudi v objestnosti in mladostni razigranosti pa tudi v alkoholu. Sogovornik problematike tveganega prehitevanja ne podcenjuje, saj lahko vodi v prometne nesreče s hudimi posledicami, tudi s smrtjo.
Kot poudarja Miklavc, je izvajanje prehitevanja izjemno zahtevno. Otežuje ga tudi dejstvo, da ljudje zelo težko natančno ocenimo hitrost in razdaljo. Pri marsikomu lahko pride tudi do motnje globinskega vida – tako pri mladih kot starejših, zato razdalje ocenjujejo napačno. Obenem se načini prehitevanja v naselju, na regionalnih cestah in hitrih cestah ter avtocestah razlikujejo. Različne so tudi tehnike prehitevanja, prav tako tveganja pri avtomobilih in motornih kolesih.
V šolah vožnje poskrbijo, da znajo kandidati pravilno prehitevati v naselju, zlasti enosledna vozila – kolesarji, motoristi in mopedisti. Podučijo jih tudi pravil prehitevanja na avtocestah, in če je za to dovolj možnosti, jih tudi usposobijo za pravilno prehitevanje.
Najbolj tvegano na regionalnih cestah
Najbolj tvegano je prehitevanje na regionalnih cestah, saj je treba paziti tudi na vozila, ki vozijo nasproti. Pri avtocestah sogovornik opozarja, da vozniki prevečkrat zdržema vozijo po prehitevalnem pasu, čeprav je ta namenjen zgolj prehitevanju. Obenem so avtoceste namenjene tranzitu in prek njih veliko voznikov Slovenijo le prečka. Prihajajo iz različnih držav, kjer veljajo različne prometne navade. Takšni vozniki se lahko na naših avtocestah hitro znajdejo v razmerah, ki jih ne morejo obvladovati.
Martin Miklavc svetuje, naj se vozniki v prehitevanje podajo le v razmerah, ki so resnično varne. In šele takrat, ko dobro poznajo vozilo in ga obvladajo.
Pri mladih, ki so bolj nagnjeni k tveganim dejanjem, je pomemben vzor staršev; da ti vozijo po načelih varne vožnje. Pri tem je ključno, da vožnjo načrtujejo, tudi po poteh, ki so rutinske. Da predvidijo nevarna mesta, morebitne zastoje, da ne pridejo v časovno stisko. »Pri gradnji voznika je socialno okolje ključnega pomena,« razlaga sogovornik.
Ključne so varnostne razdalje
Ko prehitevamo kolesarja, se mu ne smemo preveč približati – varnostna razdalja naj bo enaka ali daljša od tiste, ki jo prevozimo v dveh sekundah. Vožnja kolesarjev je namreč nepredvidljiva, saj zlahka spremenijo lego na cesti. Ko vozimo mimo njega, mora bočna razdalja znašati vsaj meter in pol. Na desno pa lahko zavijamo šele, ko smo kolesarja prehiteli za vsaj dolžino varnostne razdalje.
Podobno kot pri kolesarjih je tudi prehitevanje motornih vozil sestavljeno iz dohitevanja in samega prehitevanja, pri čemer vozimo mimo vozila do točke, ko se začnemo vračati na desno. Osnovno merilo za določanje varnostne razdalje pri prehitevanju niso metri, temveč čas – sekunde. Pri običajni razdalji gre za tisto, ki jo prevozimo v dveh sekundah (vedno na avtocesti), minimalno pa v sekundi. V slabih vremenskih razmerah je treba varnostno razdaljo podaljšati na tri, štiri ali več sekund.
Pravilo dveh sekund pri varnostni razdalji velja tudi, ko vozilo prehitimo in se šele potem začnemo vračati na desno. To je še zlasti pomembno pri tovornih vozilih, ki vozijo na tempomat, ki jim v času vožnje ohranja enako hitrost.
Pri oceni, ali je prehitevanje dovolj varno, je treba upoštevati tudi pot ustavljanja, če se prehitevanje ne izide. Pri tem Martin Miklavc pravi, da je pri hitrostih do 80 kilometrov na uro treba imeti na razpolago razdajo, ki znaša približno toliko metrov kot hitrost v kilometrih na uro. Pri stotih kilometrih na uro znaša zavorna pot 120 metrov. Tudi v naseljih za vozilom ostajajmo v razdalji dveh sekund.
Pri oceni, ali je prehitevanje dovolj varno, je treba upoštevati tudi pot ustavljanja, če se nam prehitevanje ne izide. Kaj je ključno pri pravilnem in varnem prehitevanju, lahko preberete v reviji Lupa, februar 2017. Za naročilo revije: narocnine@ekodezela.si
V prometu bodimo solidarni
Miklavc opozarja tudi na pravila obnašanja, ko hitrejša vozila prehitevajo nas. Ko nas vozilo prehiteva, zmanjšajmo hitrost. Če se je voznik pri prehitevanju uštel, mu je treba narediti prostor, da se bo umaknil na desni pas. Če vozimo nasproti vozilu, ki prehiteva, zmanjšajmo hitrost, da mu prehitevanje olajšamo. »Pri prehitevanju smo udeleženi vsi in moramo biti solidarni, da ne pride do nesreče,« poudarja sogovornik. In dodaja, da moramo prehitevati umirjeno.
Miša Kočevar
Članek je bil objavljen v reviji Lupa, februar 2017. Za naročilo revije pišite na narocnine@ekodezela.si.
